• P R O S T O R I

    KÈLEKÈ: BUY LESS, BUY BETTER.

    Če vas bo pot v kratkem kaj zanesla v Kranj, nujno obiščite Kèlekè . “Prostor, kjer se srečujeta smeh in ustvarjalnost” se nahaja na Jenkovi ulici 6, poleg tega da se važi z najlepšim pročeljem, pa ima še mnogo drugih adutov. Ko boste stopili v notranjost, boste najprej opazili, kako lepo in z občutkom je opremljen prostor (lastnici sta ga prenovili sami), potem pa še, kako estetski so izdelki na policah. Ročno potiskane majice in oblačila za otroke, beležnice in printi s šaljivimi napisi, pa denarnice in torbe raznih oblikovalcev … vse to v svoji notranjosti skriva Kèlekè , zato le dobro pobrskajte po ličnih poličkah, zraven pa poklepetajte še…

  • K N J I G E

    FRÉDÉRIC BEIGBEDER: 2.999 SIT

    Frédéric Beigbeder je pisatelj, ki se zdi sila zabaven. Kakor je zapisano na notranji platnici knjige, je “zelo protislovna osebnost. Po eni strani kritizira oglaševanje, po drugi pa je v njem vztrajal deset let. Prezira družbo, ki ji vlada denar, hkrati pa z užitkom zapravlja.”A Beigbeder ni samo to. Je tudi izjemno dober francoski pisatelj, njegove romane pa bolj kot zaradi zgodbe rada prebiram zaradi cinizma in grenkega humorja, ki bralca ‘potegneta’ v knjigo, ob kateri se reži tudi takrat, ko na vrsto pridejo negativni dogodki in pripetljaji; Beigbeder o njih pripoveduje s pomočjo številnih sarkastičnih opazk in/ali samoironije, kar vzpostavi distanco do povedanega, stvar pa se kar naenkrat ne zdi…

  • O P I S A L N I C I

    MALE ZMAGE IN VELIKA SPOZNANJA LETA 2018

    Katere zmage ste dosegli vi? Do katerih spoznanj ste se dokopali? Ste o njih na zadnji dan leta sploh kaj razmišljali ali ste nazdravljali kar tako, ker se tako za “nov začetek” pač spodobi? Jaz sem o vsem skupaj precej razmišljala že kakšen teden prej, in čeprav Pisalnice najprej nisem načrtovala kot prostora, namenjenega osebnim izpovedim in zmagam, sem se na koncu odločila, da jih zapišem in delim z vami. Ker si konec koncev želim, da veste, da se za blogom skriva običajna oseba iz mesa in krvi, pa tudi zato, ker obožujem razno razne sezname, s katerimi – ko so enkrat zapisani – lažje vidim, kam sem prišla in…

  • Z G O D B E

    DRUŽINSKI RITUALI

    Dobimo se vsak zadnji dan v mesecu, kar je ena naših redkih družinskih navad. Te se držimo kot pijanec svoje steklenice, saj vemo, da ohranja navidezno spokojnost, ki preprečuje, da bi se trezno zazrli drug v drugega. Vse imamo natančno odmerjeno, tudi teme za pogovor. Če se ta pojavi, se plete okrog malenkosti – kako sočen in primerno pečen je zrezek, kako lep je vrt in kako izvirni pogrinjki. Če ne govorimo o tem, navadno molčimo in poslušamo zvok nožev, ki režejo v meso, vilic, ki nabadajo, žlic, ki se potapljajo globoko pod površje. Vmes dvigamo kozarce. Eni večkrat od drugih. Temu ne namenjamo posebne pozornosti, podobno kot ostalim posebnim…

  • L J U D J E

    ALJA SKRT: “PRAVI ČUDEŽ SE MI ZDI, DA LAHKO ODREŽEM LISTEK, GA NAMAKAM V VODI, IN POTEM IZ TEGA ZRASTE PRAVA PRAVCATA RASTLINA.”

    ALJO SKRT sem spoznala, ko sem pred malce manj kot dvema letoma prišla delat na eno od oglaševalskih agencij, kljub temu pa se mi je zaradi LJUBEZNIC zdelo, kot  da se nekako že poznava. Njen blog o potovanjih, lifestyle nasvetih in rastlinju sem namreč prebirala že prej in neverjetno vesela (in malce presenečena) sem bila, ko sem odkrila, da se za simpatično vsebino in pre-le-pi-mi fotografijami skriva tudi simpatična, zgovorna, navdihujoča in skromna oseba, s katero sva nato kar nekaj časa skupaj hodili na cigarete in včasih tudi na kosila. Alja je kmalu zatem iz omenjene oglaševalske agencije odšla, nekaj mesecev za njo sem popakirala tudi jaz in v tem…

  • L J U D J E

    TJAŠA MURAVEC-TYASHULINA: “GLAVNO VODILO NAJ BO VESELJE DO USTVARJANJA.”

    Danes je prva adventna nedelja in hkrati tudi prva objava v rubriki, namenjeni posameznikom, ki imajo ’tisto nekaj’, to ‘nekaj’ pa počnejo z veliko strastjo in predanostjo. Prva med njimi je TJAŠA MURAVEC, simpatična in ves čas nasmejana punca, ki ima full time job, njen ’tisto nekaj’ pa so simpatične torbice in torbičke pa nahrbtniki in ovitki za telefon, ki jih Tjaša ustvarja pod blagovno znamko TYASHULINA. Ta se je precej sponatno ‘rodila’ pred približno tremi leti, kljub temu da so bili njeni izdelki doslej predstavljeni že v marsikateri reviji, pa nekaj ostaja enako; vse, kar Tjaša zašije, zašije zato, ker to potrebuje sama, ko se boste sprehodili čez njene…

  • K N J I G E

    BRONJA ŽAKELJ, BELO SE PERE NA DEVETDESET

    V življenju strastnih bralcev vsake toliko nastopi sila mučen trenutek, ko stran za stranjo obračamo eno knjigo pa drugo, tretjo in četrto, vmes pa razočarano ugotavljamo, da je takšnih, ki bi nas zares ganile, pretresle in/ali posrkale vase, vedno manj – če beremo zares veliko, je ta pojav še toliko bolj pogost. Ko se mi je to zgodilo nazadnje, sem na srečo v roke dobila Bronjo, in čeprav me kratek opis, zapisan na platnicah, najprej ni pritegnil, je Belo se pere na devetdeset sigurno ena od najboljših knjig, ki sem jih (poleg Mazohistke in Gana naj gre, oba romana sta izšla pri Beletrini) letos prebrala, v sam vrh pa se…

  • Z G O D B E

    ITI NAPREJ

    Ker kdor ne hodi naprej, se pomika nazaj, sem doumela nekaj dni potem, ko je povedal, da odhaja, da mu ni več mar, za naju, zame, za vse, kar sva ustvarila, za vse, kar sva dala čez, za dve stanovanji, v katerih sva živela, za najina psa, ki sva si ju želela, za krožnike, s katerih sva jedla in so se v tem času že postarali, pogršali, postali so mi neverjetno podobni, je najbrž mislil, ko je jedel z njih. Ko jih je dobil, so bili tako sveži, tako lepi, tako svetleči in predvsem – tako novi. Sčasoma so se na njih začele nabirati praske, okrušili so se, podobno kot…

  • Z G O D B E

    LJUBEZENSKI TRIKOTNIK

    Vsakič, ko je odšel, je svoje copate pospravil v omaro. V najlepših časih, ki so bili sedaj nepreklicno mimo, sem v njej dolge ure počival v udobju mehkih in dišečih šalov in puloverjev, potem pa je v moje kraljestvo nekega dne zakorakal vsiljivec in tega razkošja, ki ga nekateri pripadniki moje vrste niso nikoli deležni, je bilo nepreklicno konec. Že od prvega dne mi je bil sumljiv. Skozi vrata je stopil z energičnim, hitrim korakom, da sem skoraj pobegnil pod kavč. Prenagljeni gibi me spravljajo v zadrego, toda nisem se dal – on je vstopil v moje domovanje, mi je švignilo v misli, in kakor da bi se istočasno tega…