Z G O D B E

LJUBEZENSKI TRIKOTNIK

Vsakič, ko je odšel, je svoje copate pospravil v omaro. V najlepših časih, ki so bili sedaj nepreklicno mimo, sem v njej dolge ure počival v udobju mehkih in dišečih šalov in puloverjev, potem pa je v moje kraljestvo nekega dne zakorakal vsiljivec in tega razkošja, ki ga nekateri pripadniki moje vrste niso nikoli deležni, je bilo nepreklicno konec. Že od prvega dne mi je bil sumljiv. Skozi vrata je stopil z energičnim, hitrim korakom, da sem skoraj pobegnil pod kavč. Prenagljeni gibi me spravljajo v zadrego, toda nisem se dal – on je vstopil v moje domovanje, mi je švignilo v misli, in kakor da bi se istočasno tega zavedel tudi on, mu je korak nekoliko zastal, ton, s katerim je prej ogovarjal mojo lastnico, pa je izgubil nekaj energije in veselja.

»O, nisem vedel, da imaš družbo,« je vprašujoče pomignil proti meni, jaz – želel sem biti prijazen, konec koncev bi vendar storil vse, da osrečim svojo lastnico, da potem ona čimprej osreči mene, pozabi na neumne diete in mi na moj jedilnik ponovno vrne slasten lososov ragu – pa sem veselo, z repom visoko v zraku, pohitel proti njemu in se mu podrgnil ob noge.

»Tako je, to je edini moški, ki v tej hiši nosi hlače,« se je zasmejala lastnica, vsiljivec pa na moje poskuse dobrikanja najprej ni niti trznil. Že takrat bi moral vedeti, da se obetajo temni časi, toda ko se je potem vendarle hinavsko zasmejal moji lastnici in me hipec za tem grobo počohal, je skoraj preslepil tudi mene. Prvi vtis je lahko napačen, sem si mislil takrat, toda ko se me je, potem ko je v stanovanje začel prihajati vedno pogosteje, izogibal, kot da sem vsiljivec jaz in ne on, sem vedel, da se stvar ne bo dobro končala in postajal sem vedno bolj sumničav – podobno kot takrat, ko se izmuznem v spalnico in lastnica začne ropotati z vrečko z briketi, čeprav sem ravnokar jedel. Prvi sum mi je vzbudilo dejstvo, da me je vedno čohal samo takrat, ko smo vsi trije ležali na kavču, ki je bil – to je treba povedati – za tri krepko premajhen, žal pa je bilo edino meni jasno, kdo na njem je odveč. Kadarkoli je lastnica odšla po čaj ali kavo, je vsiljivec roko dvignil iz moje čudovite, svilnate dlake in se zame ni več zmenil, podobno kot ob vseh drugih priložnostih, ko lastnice ni bilo zraven. Prav, me pač ne morejo oboževati vsi, sem naivno mislil, ko sem si nekoč po obroku tako kot običajno čistil dlako, medtem pa sem iz hodnika zaslišal zaskrbljeno pogovarjanje. Še bolj tiho kot po navadi sem pristopicljal do vrat, ki so hodnik ločevala od kuhinje, ter prisluhnil.

»Poglej, kakšne copate imam, vse so umazane … Ne vem, kako lahko to prenašaš,« je očital lastnici, ki se mu je skozi zobe nekoliko posmejala in nato dejala: »Joj, Dejan, saj ni tako hudo … Jih boš že povaljčkal,« ga je tolažila.

»Misliš, da jih še nisem? Vedno je isto, pride na hodnik in se povalja v mojih copatih, ker točno ve, da to najbolj sovražim.«

To je res, sem moral priznati.

»Joj, pretiravaš. Pa jih pospravi v omaro.«

»V omaro? Da ti ne govorim od omare. Poglej,« je živčno dejal, nakar se je zaslišalo, kako odpira omaro, kar zame sigurno ni pomenilo nič dobrega. »Ves čas leži v omari, kako te to ne moti? Poglej, vsi puloverji, vse jakne … vse je dlakasto, tudi moja jakna, ki sem jo zadnjič pustil tukaj,« ji je očital in ker sem čutil, da stvar postaja vedno bolj napeta sem – spet z repom visoko v zraku, čeprav bi ga kot kakšen pes raje nebogljeno stisnil med noge –, prišel na hodnik in se v znak podpore začel drgniti ob lastnico.

»Bom očistila z valčkom.«

»Ne, sploh se ne gre za to. Gre za to, da ne vem, kako lahko živiš v vsej tej dlaki,« je vsiljivec postajal vedno bolj žaljiv in po kratkem premolku vprašal: »Pa kako sploh odpre to prekleto omaro?«

»Spodaj s taco nekako odpre … Ne vem, tudi meni ni čisto jasno, kako mu to uspe.«

Uspelo mi je zahvaljujoč kilogramom, ki sem jih pridobil v zadnjem času, pa tudi na splošno sem bil precej močan pripadnik svoje vrste, toda to mi ni prav nič pomagalo, saj se mi je počasi začelo slutiti kakšna nesreča se bo v kratkem zgrnila nadme. In to zaradi omare, zaradi vsiljivca, zaradi copat.

»Jo bova zaprla, da ne bo mogel noter. Naj spi na stolu,« je pomignil proti neudobnemu lesenemu stolu, ki ga je v mojem kraljestvu pustil prejšnji vsiljivec.

Lastnica je skomignila z glavo in do konca svojega življenja bom do nje gojil zamero, da ni ničesar storila, ko je vsiljivec potem kar nekaj ur zapravil za to, da je očistil vse majice, jih zložil nazaj, spodnjo polico pa rezerviral za svoje famozne copate. Črni copati iz filca in noter podloženi z ovčjo kožo so bili to in najbolj sem užival, ko sem vanje vtaknil svoje tačke – včasih tudi glavo –, da mi je bilo prijetno toplo in sem se malo ogrel. Ko je končal s svojim zamudnim opravilom, je copate svečano vzel v roke in jih še enkrat pregledal, če je na njih še kakšna dlaka, nato pa je s prezirom ošinil mene, ter jih samozavestno položil na spodnjo polico.

»Tako, sedaj so čisti,« je zmagoslavno dejal in poljubil lastnico.

»Super,« se je nasmehnila in – izdajalka – stala tam z butastim nasmehom na obrazu, tudi ko je iz kopalnice privlekel veliko leseno pručko, ki jo je nastavil pred omaro.

»Tako,« je zopet začel s svojim zmagoslavnim tonom, jaz pa sem se mu nalašč začel smukati med nogami, da je popolnoma nervozen spet vzel v roke valček, s katerim je očistil svoje fine pisarniške hlače. »Takšen pa res ne morem iz hiše, kaj šele na sestanek,« je obupaval, jaz pa sem takrat pomislil 3 stvari.

  1. Moja lastnica je navadna izdajalka.
  2. Kje bom sedaj našel najbolj udobno mesto za popoldanski počitek? Oblek, na katerih sem najlažje zaspal, lastnica ni več puščala po različnih koncih stanovanja. Za to je bil seveda kriv vsiljivec.
  3. Vsiljivec in jaz ne moreva bivati pod isto streho. Nekdo bo moral od hiše.

To je sčasoma postalo še bolj očitno. Ne samo, da je vsiljivec vsakič, ko je odšel, copate skrbno pospravil v omaro, ob katero je potisnil pručko, ki sem jo sovražil od prvega dne, ko so jo prinesli v stanovanje, kmalu zatem so bila zame zaprta tudi vrata v spalnico.

»Ne morem spati na dlakah,« je nejevoljno vzdihoval, ko je vsakič, ko je prišel – in prihajal je vedno pogosteje –, menjal posteljnino, jaz pa sem moral, medtem ko sta se onadva v spalnici zabavala brez mene, večere sam preživljati na kavču. Tako sem bil jezen, da sem umazano ceneno deko zbrcal na tla, včasih pa za nameček prevrnil še kakšno lončnico.

»Vidiš, vidiš, kaj ti govorim? Z njimi je samo delo,« se je jezil, lastnica pa je, medtem ko je pospravljala razdejanje, le naveličano skomignila z rameni. Moral bi vedeti, da pljuvam v lastno skledo, toda namesto tega sem se le zavlekel na najbližji kolikor toliko udoben stol. Sem pa do njega odšel z dvignjenim repom, moja čast vendar nekaj velja, sem si mislil.

Stvari so se na prvi pogled nekoliko izboljšale nekega dne, ko lastnice in vsiljivca ni bilo doma. Bilo mi je dolgčas – le komu, ki cele dneve le spi in jé, ne bi bilo – in iz radovednosti sem se začel motati okoli pručke, ki je varovala omaro. Najprej sem jo nekaj časa ovohaval, nato pa sem podnjo, del lesa je bil malenkost dvignjen od tal, zataknil taco in mi pručko uspelo premakniti, najprej sicer le za centimeter, toda ko sem pomislil na vsiljivca, je moja moč tako narasla, da sem pručko v treh ali štirih poskusil premaknil in ovira do mojega najudobnejšega kotička je bila kar naenkrat odstranjena. Zatem sem zlahka odprl še omaro, neverjetno vesel skočil vanjo, nato pa se iz same vznemirjenosti dolgo časa drgnil v vsak pulover, šal in copate. Tudi njegove copate. Smrdele so po njem, toda nisem se pustil motiti – dolgo sem se z glavo drgnil obnje, vmes predel ter jih božal s tacami, na katerih so mi rasli dolgi, ostri kremplji, na katere sem bil neverjetno ponosen. Predstavljal sem si, kako bi ga opraskal po obrazu, če bi mi pred mojo omaro še kdaj nastavil pručko, v to neverjetno veselo misel pa sem se vživel tako močno, da sem s kremplji popraskal po zunanji strani copat, iz katerih je sedaj razločno štrlela nitka. Ena sama, toda ta se je kasneje izkazala za neverjetno pomembno …

Ko sta lastnica in vsiljivec prišla domov, sta me dremajočega našla v odprti omari, in če to za vsiljivca še ni bil dovolj velik šok, je bil to nedvomno copat, ki ga je med valčkanjem opazoval kakor pod mikroskopom. Ko je dojel, da iz njega štrli ena nitka, je vse skupaj spustil iz rok in odšel na balkon, iz katerega je takoj za tem ogabno zasmrdelo. Lastnica, ki je ves ta čas tiho stala zraven, me je razočarano pogledala in zmajevala z glavo, nato pa na balkon odšla še ona.

»Jaz tako ne morem.«

»Kaj ne moreš?«

»Tako ne bo šlo naprej, tukaj ni dovolj prostora za oba,« kar nisem mogel verjeti svojim majhnim ušesom.

»Veš, da tega ne morem storiti. Skupaj sva že pet let, ne more te tako motiti.«

»Pa me,« je odgovoril z neomajno odločnostjo v glasu. »Ali jaz ali pa on … Morala se boš odločiti.«

»Nič se ne bom odločala, ne moreš me postaviti pred takšno dilemo,« je bila razburjena lastnica. »O tem se ne bom odločala. Če kdo, se boš moral odločiti ti.«

Moram priznati, da sem se po tem pogovoru bal za svojo eksistenco. Ne more mi vsiljivec vzeti kraljestva, sem si pogumno prigovarjal v nočeh, ki sem jih sam preživljal na kavču, od skrbi, kaj bom, če bom moral zapustiti svoje domovanje, pa se mi je včasih že tako bledlo, da sem snoval najbolj podle načrte o tem, kako bi vsiljiva ugonobil, kako bi mu spraskal hlače, se mu podelal v čevlje ali na njegovem računalniku dolge ure posedal na čim večjem številu tipk, dokler mašina ne bi do konca odpovedala. Pri vsem skupaj je bilo najbolj sumljivo to, da je vsiljivec, odkar je lastnica njemu postavila ultimat, postal za mačjo dlako bolj prijazen. Včasih me je počohal z na videz čisto pravo iskrenostjo, ko sem na kuhinjskem pultu iskal piščanca, je le nekoliko zasopihal in me umaknil, zadnjič, ko se mi je zvečer uspelo pretihotapiti v spalnico, pa me je, ko me je prijel, le tiho brez kakršnihkoli pripomb odnesel nazaj v dnevno. Položil me je na tla in me pogledal v oči. Nekaj časa sva se proučevala in vedela sva, da bo v bitki, ki jo bijeva, zmagovalec le eden, kar je postalo očitno nekaj dni kasneje. Razbolen od skrbi nad svojo bodočo usodo dva dneva nisem nič jedel in ko sem nazadnje le dobil ragu, sem ga pojedel v takšni naglici, da mi je bilo celo noč slabo. Ko se proti jutru nisem mogel več zadrževati, sem, kakor hitro sem lahko, stekel do kopalnice, da bi bruhal tam, toda ni mi uspelo. Malce mi je ušlo že na kavču, malce po tepihu, večina pa na srečo le po tleh v kopalnici in kuhinji.

Zjutraj je vsiljivec vstal pred lastnico in ko je videl presenečenje, ki sem mu ga ponoči pripravil, je ravnodušno odšel do štedilnika, si skuhal kavo in si na balkonu prižgal jutranjo cigareto. Ko jo je pokadil, je odšel v spalnico in zbudil lastnico, ki je, medtem ko je on na balkonu kadil že drugo paličico, počistila moj nered.

»Miško moj, a boš v redu?« me je nežno božala po glavi, medtem ko sem nejevoljno ležal na kavču. »Vse bo v redu, boš videl, da bo,« mi je nežno prigovarjala in me še naprej božala, da sem, čeprav nisem hotel, začel presti in spomnil sem se, kako lepo nama je bilo, ko sva imela vse kraljestvo le zase. Ob misli, da ga bom morda moral zapustiti, me je stisnilo prav v mojem malem mačjem srcu, ki sicer bije le za brikete, udobne šale in mehke puloverje.

Ko je vsiljivec prišel iz cigareta, je naznanil, da gre. Lastnica ga je pospremila na hodnik in slišal sem lahko, kako sta se nekaj minut smejala in poljubljala. Kasneje, ko sem se počutil malce bolje, sem skočil iz kavča in se začel lenobno sprehajati po stanovanju. Odšel sem na hodnik in presenečen opazil, da so sredi njega vsiljivčevi copati. Postal sem sumničav, saj nisem bil čisto prepričan, kako naj si razlagam to spremembo. So morda pomenili, da je za nekoga izmed naju življenje v tem stanovanju čisto zares končano? Verjetno res, toda za koga, to je bilo boljše vprašanje.