Z G O D B E

ITI NAPREJ

Ker kdor ne hodi naprej, se pomika nazaj, sem doumela nekaj dni potem, ko je povedal, da odhaja, da mu ni več mar, za naju, zame, za vse, kar sva ustvarila, za vse, kar sva dala čez, za dve stanovanji, v katerih sva živela, za najina psa, ki sva si ju želela, za krožnike, s katerih sva jedla in so se v tem času že postarali, pogršali, postali so mi neverjetno podobni, je najbrž mislil, ko je jedel z njih. Ko jih je dobil, so bili tako sveži, tako lepi, tako svetleči in predvsem – tako novi. Sčasoma so se na njih začele nabirati praske, okrušili so se, podobno kot se je zgodilo meni, le da jaz v fizičnem smislu nisem ničesar izgubljala, ampak pridobivala. Kilograme, celulit, podočnjake, vedno nove nevroze in strahove, za katere se mi je včasih zdelo, da jih je z leti vedno manj, a sem se krepko motila. Vedno več jih je ali pa se stari umaknejo novim, veliko težjim in hujšim. Moškim je vizualna lepota ključnega pomena so kot papige dostikrat ponavljale moje prijateljice, jaz pa sem ob tem navadno zmahovala z roko in si mislila, da to morda drži edino, če je lepota vse, kar ima ženska ponuditi. Jaz sem imela veliko več od tega, sem bila prepričana. Intelekt. Razgledanost. Globino. Prijaznost. Toplino. Naštevala bi lahko v nedogled, če ne bi, ko je povedal, da odhaja, spoznala, da sem ves čas živela v zmoti, moje prijateljice, ki so po službi dolge ure preživljale pri frizerkah, kozmetičarkah, dermatologih in večina od njih tudi pri psihologih – ker notranja lepota sije navzven, seveda –, pa so imele navsezadnje prav. Intelekt, razgledanost, globina, prijaznost toplina, v nedogled bi lahko naštevala, pa ne bom, ker bi bilo zaman, ti čisto nič ne pomagajo, če nimaš lepote. Sveže, svetleče lepote, kakor nov krožnik iz Ikee, s katerim moraš ravnati nadvse previdno, da se ne opraska ali okruši. Potem ga lahko samo še vržeš v smeti, ker jesti iz odrgnjenega ali opraskanega krožnika je ravno tako grozno kot biti z žensko, ki ima intelekt, razgledanost, prijaznost in toplino, namesto lepote pa kilograme, celulit, podočnjake, strahove in nervoze.

Odšel je namreč ravno zaradi tega. Ker ga moja lepota ni več vznemirjala, ker so jo zasenčili moji kilogrami, celulit, podočnjaki, nervoze in strahovi, ki so se kar naenkrat zazdeli pretežki, preveč poznani. »Iti naprej, to moram narediti,« je dejal z mirnim glasom in pobasal svoje stvari, pri tem pa je pozabil povedati, da mora iti naprej k novim, bolj svežim lepotam, ki ga sigurno nekje čakajo, a vse, kar je novo, se nekoč postara, ne samo jaz, tudi ona se bo, bi mu povedala, če bi izrekel tisto, kar sem sama le slutila. Namesto tega sem raje dva ali tri tedne hodila nazaj, v najine najsrečnejše skupne trenutke, v najine prepire, v odnos, ki sem ga prečesala po dolgem in počez, da bi ugotovila, ali je res samo odcvetela lepota tista, ki jo lahko krivim za to, da je treba iti naprej. Odgovorov nisem našla, te se vedno izmikajo, ko jih najbolj iščeš, zato sem sprejela, da moram naprej tudi sama in danes lahko ponosno rečem, da sem prehodila dolgo pot, a se je splačalo.

Svojo lepoto sem začela testirati na vseh moških, ki so mi naklonili kanček pozornosti in spoznala sem, da je ta še ostala, da je sveža, da vznemirja in priteguje poglede, da viha ustnice, poti roke in trese glas, da vabi na pijačo, dve ali tri, da bi jo v poznih urah marsikdo rad zvlekel v posteljo, da bi ta končno spet zadišala po svežem, po tem pa nič ne diši bolj kot zapuščena ženska, ki kot najlepše spomladanske rože zacveti v trenutku, ko spozna, da je še vedno privlačna, zaželena in seksi. Nisem se pustila prositi niti se nisem delala nedostopne, pa naj moje prijateljice blebečejo kar hočejo, odšla sem … v temne beznice, v zakotne ulice, v po moško neurejena stanovanja, v katerih je bila poleg mene sveža edinole posteljnina, na kateri sem izmučena obležala potem, ko sem dobila tisto, kar sem potrebovala. Občutek bližine, balzam za ranjeno samozavest, spomine nanj, ki so z vsakim novim moškim odhajali vedno hitreje, jutra, ki sem jih namesto z mislijo na to, da sem zapuščena, raje začenjala z mislijo na to, da sem privlačna, seksi, zaželena. Pa kaj če z moškim številka 1, 2 ali 3 nimam nič skupnega, pa kaj če je od naših srečanj najbolj glasen ravno molk, ki pride naslednje jutro, pa kaj, pa kaj, če je pa vendar veliko bolj pomembno, da si privlačen, seksi, zaželen in lep, kot pa da imaš intelekt, globino, razgledanost, globino, prijaznost, toplino. Ampak sem ga pa prebolela, čisto zares nisem več mislila nanj, umaknil se je moškemu 1, 2 ali 3, ki je me je vznemirjal z lepoto, novo in svežo, prav tako, kakršno premorejo novi krožniki. Pa kaj če nimajo ‘žmohta’ in zanimivih posebnosti, ki se naberejo z leti, važna je edino lepota, zaradi lepote hodimo naprej, tako tisti, ki zapuščajo, kot tisti, ki smo zapuščeni, a ki tudi prebolimo. Ki ne najdemo le novih lepih moških, ampak tudi nova stanovanja, v katerih ni nič več starega, okrušenega, znanega in v katere brez grenkega priokusa lahko povabimo nove moške – 1, 2 ali 3 – ali nove krožnike – roza, bele, zelene, ni važno, samo da so novi –, pa nove službe, ki nas vznemirjajo, kakor pač vse novo, kar nam zaokupira misli, da nam te ne uhajajo na stvari, ki smo jih predelali, pokopali, zavrgli, ki smo jih izrinili iz spomina, potlačili v podzavest, ki ven useka edino, kadar se vozimo iz službe in stojimo na križišču, na katerega gleda balkon novega stanovanja, ki ga človek kupi, ko reče, da je treba iti naprej. Ta balkon vsakič opazujem, ko se peljem čez križišče, pa naj sveti zelena, rumena ali rdeča. Le kako se mu zdi, živeti v svežih, praznih prostorih, ki hrepeneče čakajo na to, da jih bo zapolnil z novimi spomini, ki ne bodo imeli čisto nič opraviti z mano? Dostikrat zožim oči, da bi bolje videla, kaj ima na balkonski mizi. Je ta še prazna tako kot včeraj? Bosta danes na njej dve prazni steklenici piva ali le ena? Se bo na njem sušilo žensko perilo, tako kot nekateri govorijo, da se, in ali bo to, ko ga bo pobiral, prineslo tudi kaj spomina name? Ju bom kdaj videla? Njega, kako ležerno sedi in se smehlja vsem njenim šalam, ki so še nove in sveže, tako kot njeno telo, ki bo sčasoma dobilo kilograme in celulit? Kaj pa ona, jo bom kdaj videla, kako se s porjavelo kožo in srečo na obrazu, na katerem še ni podočnjakov in sledov nervoz in strahu, naslanja na balkonsko ograjo? Tako večkrat razmišljam, ko se peljem mimo in včasih me spreleti, da mi čisto nič ne pomaga, če sem šla naprej, če bom pri svojem nepremišljenem opazovanju povzročila nesrečo ali ubila kakšnega pešca ali nasproti vozečega, ko bom, medtem ko bom razmišljala o njenih kilogramih in celulitu, ki ga še ni, speljala, ko bo na semaforju še sijala rdeča. Ali pa bom tako kot zadnjič kar stala pri zeleni luči, brez da bi registrirala hupanje nestrpnih voznikov za sabo.

»Pa kaj ti je, pojdi naprej!« je razdraženo rekel moški 1, 2 ali 3, ki je sedel na sovoznikovem sedežu in zaradi vozil, ki so hupala v ozadju, postajal vedno bolj nervozen. »A greš lahko, prosim, čisto zares naprej?«

Nisem mogla. Na balkon je stopila črnolasa ženska in si prižgala cigareto, jaz pa sem v istem hipu ugotovila, da moram nujno iti naprej, kljub temu pa noge kar nisem mogla pritisniti na gas. Vozniki so hupali vedno vztrajneje, vsem se je mudilo – nove stvari, dogodivščine, spomini jih čakajo takoj za tem semaforjem, a le če bodo dovolj hitri – jaz pa sem takrat spoznala, da grem naprej lahko na več načinov. Še enkrat sem pogledala črnolasko na balkonu, nato pa še moškega 1, 2 ali 3, ki je najbrž mislil, da se mi je zmešalo. Nobenega pojasnila mu nisem dolžna, sem pomislila, izstopila iz avta in se peš namenila naprej. Vedela sem, da bo pot daljša in da na njej ne bom mogla prehitevati, toda na cilj bom vseeno prišla, v to sem bila prepričana.