K N J I G E

BRONJA ŽAKELJ, BELO SE PERE NA DEVETDESET

V življenju strastnih bralcev vsake toliko nastopi sila mučen trenutek, ko stran za stranjo obračamo eno knjigo pa drugo, tretjo in četrto, vmes pa razočarano ugotavljamo, da je takšnih, ki bi nas zares ganile, pretresle in/ali posrkale vase, vedno manj – če beremo zares veliko, je ta pojav še toliko bolj pogost. Ko se mi je to zgodilo nazadnje, sem na srečo v roke dobila Bronjo, in čeprav me kratek opis, zapisan na platnicah, najprej ni pritegnil, je Belo se pere na devetdeset sigurno ena od najboljših knjig, ki sem jih (poleg Mazohistke in Gana naj gre, oba romana sta izšla pri Beletrini) letos prebrala, v sam vrh pa se uvršča tudi zato, ker sem ob njej na vsaj dveh mestih jokala kot dež.

Roman, ki je v zelo kratkem času doživel ponatis, je sicer biografija, v kateri Bronja, po izobrazbi novinarka, sicer pa zaposlena na banki, opisuje svoje otroštvo. To je bilo – verjetno tako kot pri večini jugoslovanskih otrok – zaznamovano z benkom, Albert piškoti, sarajevskimi olimpijskimi igrami, Titom ter vedno zakajeno sobo, v kateri so starši s svojimi sosedi pa daljnimi in bližnjimi sorodniki debatirali o tem in onem. Seveda pa to še ni vse – Bronjino otroštvo je bilo še malce drugačno od povprečnih, saj ji je na pragu pubertete zaradi raka umrla mama, kmalu zatem pa je za njim (dvakrat) zbolela tudi Bronja. Ta v svojih spominih na otroštvo svojo mamo neposredno nagovarja, z njo vstopa kakor v nekakšen zapozneli dialog, kar skupaj z otroško perspektivo ter kratkimi, preprostimi stavki daje občutek neverjetne iskrenosti in pristnosti tistega, o čemer govori Bronja. Čeprav sama v Jugoslaviji nisem nikoli odraščala, sem Belo se pere na devetdeset, pa vsa čustva, ki so Bronjo preveala po materini izgubi, zelo močno začutila. Tudi sama sem se na prvih straneh spomnila svojega otroštva, preživetega na vasi, pa vseh tistih malenkosti, na katere sem že skoraj pozabila – recimo jajca na oko z ocvirki, ki sem jih jedla skoraj vsak dan, pa pločevinke ledenega čaja, ki jih je po službi – eno zase in enega zanj – vedno prinesel ati, pa rdečih jop, ki so pikale, pa psa, ki smo ga imeli, in ki sem ga s svojo ljubeznijo dušila, vse dokler me enkrat ni ugriznil, da se mi je nato na prstu še nekaj let poznala rdeča pika. Ime mu je bilo Nero in ko ga je pred mojimi očmi zbil avto, smo ga morali peljati uspavat, jaz pa sem v svoji otroški nevednosti mislila, da se bo Nero v zelo kratkem času ponovno zbudil …

Ni se, se je pa kljub temu in temu, da sem imela do svoje mame sama čisto drugačen odnos kot Bronja, v meni ob branju res zbudilo ogromno spominov in čustev – tudi takšnih, ki jih ne bi pričakovala, in ki so se ob branju pojavili na mestih, ki me navadno ne pretresejo.  Ker sem knjigo žal brala že pred kar nekaj časa, vtisi o bralni izkušnji niso več tako živi, kot bi želela, se pa nedvomno spomnim, da sem knjigo ves čas malo listala nazaj, saj me je ljubezen, ki jo pripovedovalka čuti do mame, zares ganila. Zdi se namreč tako iskrena (morda zaradi otroške perspektive in obrnejenega besednega red), prisrčna, nepokvarjena, neverjetno vdana in ganljiva še zlasti v tem, ker Bronja potem, ko mame ni več, nanjo še vedno vse naslavlja, ji še vedno govori, kako zelo jo pogreša ob vseh družinskih božičih, valetah, maturah, skratka ob vseh pomembnih življenjskih prelomnicah, kar je seveda najbolj razvidno ravno iz načina pripovedovanja, ki se okrog umrle mame vrti ves čas. Tudi ko Bronja zboli za rakom, ko gre čez številna mučna zdravljenja praktično sama, ko jo je strah, pa ji tega strahu skorajda ne pustijo, ko kmalu zatem izgubi še druge pomembne osebe …

“A tako kakor mi nekoč iz strahu niso dovolili mojega strahu, me zdaj spet iz strahu ne upajo pustiti v moji bolečini. Ko rečejo, da moram živeti naprej, hočejo, da grem na morje, da berem, da si kupim novo krilo. Ker edino to bi pomenilo, da so mi dali sebe dovolj, da me niso zapustili, ker edino to bi pomenilo, da niso ostali razoroženi v skrbi zame. A to rečejo tudi, ker vem, da je žalost, tako kot bolezen, moteča, in da je ni primerno brez kontrole preglasno in predolgo kazati naokrog,; malo da, malo, ravno prva, tiho, umaknjeno, preveč pa ne.” (221)

Če morate iz kupa knjig, ki bi jih letos še radi prebrali, izbrati le eno, izberite to. Doživela je ogromno medijske pozornosti, a je ta več kot upravičena.

Bronja Žakelj, Belo se pere na devetdeset, Ljubljana: Založba Beletrina, 2018, 24 EUR.