Z G O D B E

DRUŽINSKI RITUALI

Dobimo se vsak zadnji dan v mesecu, kar je ena naših redkih družinskih navad. Te se držimo kot pijanec svoje steklenice, saj vemo, da ohranja navidezno spokojnost, ki preprečuje, da bi se trezno zazrli drug v drugega. Vse imamo natančno odmerjeno, tudi teme za pogovor. Če se ta pojavi, se plete okrog malenkosti – kako sočen in primerno pečen je zrezek, kako lep je vrt in kako izvirni pogrinjki. Če ne govorimo o tem, navadno molčimo in poslušamo zvok nožev, ki režejo v meso, vilic, ki nabadajo, žlic, ki se potapljajo globoko pod površje. Vmes dvigamo kozarce. Eni večkrat od drugih. Temu ne namenjamo posebne pozornosti, podobno kot ostalim posebnim stvarem, ki so se nam pripetile. Raje prisluškujemo premikanju sekundnega kazalca. Nič se ne zgodi. Premika se po polžje, tako kot njene oči, ki za trenutek oživijo le takrat, ko odpremo drugo steklenico vina.

Ta je prazna veliko hitreje kot prva in še vedno se delamo, da je vse v redu. Primerno podprti s sladico in drugimi razvadami se počutimo dovolj varne, da preidemo na pogovore, ki smo jih imeli včasih, ko še ni bilo tveganja, da bo ena beseda uničila vse, kar imamo.

Včasih, ko ni tako slabo razpoložena, vpraša, kako gre komu izmed nas v službi. Tudi če nam gre dobro, odgovarjamo na kratko in pazimo, da pri tem ne kažemo navdušenja, tudi če smo ravnokar dosegli velik karierni uspeh, s katerim se je danes skušal pohvaliti nekdo izmed nas. Enostavno je ne zanima – vsaj ne bolj od družinskih fotografij, obešenih na steni, po katerih se sprehaja, medtem ko govorimo. Nikoli nas ne prekine, edino včasih se zazre v točko, ki je ne vidi nihče drug, nato pa vanjo nekaj časa tiho strmi. Potem vstane in začne počasi pobirati krožnike, na katerih so ostanki kot kri rdečega panakotinega preliva iz gozdnih sadežev. Vsi naenkrat vstanemo, da bi ga pomagali odstraniti. Ne pusti nam, zrine se mimo nas v kuhinjo, kjer tako kot vedno sama poskrbi za vsak še tako trden madež.

Dobimo se vsak zadnji dan v mesecu. Zadnjega vedno preskočimo, saj je takrat obletnica in se podobno kot takrat na bližnjem jezeru začne topiti led. Tako trdega, kot je bil včasih, danes najdemo samo še v njenih očeh, ki gledajo mimo nas. Včasih smo upali, da se bo z leti stopil tako, kot se je na jezeru. Motili smo se, a še vedno upali, čeprav za nas že dolgo ni bilo nobene prave svetlobe več. Včasih nas je za kratek hip samo oplazila in zdelo se je, kakor da se nam posmehuje, ker je tiste nedelje nismo opazili niti takrat, ko nam je bilo po večurnem drsanju že sumljivo vroče, pa v otroški lahkomiselnosti niti pomislili nismo, da to morda ni od naše razigranosti, ki nas je gnala v raziskovanje vsakega najmanjšega kotička.

Tudi za zadnji dan v decembru je letos napovedano sonce, ki bo vedno vztrajneje božalo led bližnjega jezera. Veseli smo, da nas ne bo tukaj. Namesto tega bomo vsi razen nje hodili ob njegovem zunanjem robu in se ustavili na tistem mestu. Zazrli se bomo vanj in se spomnili velike razpoke, ki nas je vse pogoltnila. Kratko bomo postali in se zazrli drug drugemu globoko v oči, da bi preverili, ali v katerih vidimo večjo krivdo ali je ta pri komerkoli že kaj manjša kot prejšnje leto. Nato se bomo počasi odpravili, na poti nazaj pa mleli vsak svojo misel o tem, kako bi mu lahko pomagali, kako bi lahko slišali, če ne bi bili v otroški razposajenosti razkropljeni po vseh koncih jezera. Tako kot takrat nam je tudi danes v tolažbo, da vso težo prenašamo skupaj. Zato vsi skupaj vsak zadnji dan vseh prvih enajst mesecev prihajamo na obisk, na katerem si tako kot kose sladice razdelimo tudi krivdo, iz katere je izvzeta le ona, ki z leti vedno hitreje prazni steklenice in se vedno slabše odziva na dosežke svojih preostalih otrok: »Tudi on je želel postati učitelj«,  »Tudi on je sanjal, da bo šel v Afriko.«, »Tudi on si je želel čoln.« ali pa tako kot danes: »Tudi jaz sem takrat sanjala o pomembni karieri. Tako močno sem si je želela, da sem cele praznike preživela v kabinetu. Kar zapomnite si, ves čas boste za knjigami in računalnikom, da niti opazili ne boste veselega novoletnega vzdušja ali vremena ali otrok, ki so vam pobegnili iz hiše.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja