O P I S A L N I C I

MALE ZMAGE IN VELIKA SPOZNANJA LETA 2018

Katere zmage ste dosegli vi? Do katerih spoznanj ste se dokopali? Ste o njih na zadnji dan leta sploh kaj razmišljali ali ste nazdravljali kar tako, ker se tako za “nov začetek” pač spodobi? Jaz sem o vsem skupaj precej razmišljala že kakšen teden prej, in čeprav Pisalnice najprej nisem načrtovala kot prostora, namenjenega osebnim izpovedim in zmagam, sem se na koncu odločila, da jih zapišem in delim z vami. Ker si konec koncev želim, da veste, da se za blogom skriva običajna oseba iz mesa in krvi, pa tudi zato, ker obožujem razno razne sezname, s katerimi – ko so enkrat zapisani – lažje vidim, kam sem prišla in kaj sem dosegla. Če torej potegnem črto, lahko zapišem, da je bilo leto 2018 moj najstrožji učitelj doslej – prinesel je številne spremembe, težke preizkušnje in kup ljudi. Nekateri so odšli, nekateri so prišli, vsi pa so mi pomagali do pomembnih spoznanj. Če te zanimajo, beri dalje :).

SPOZNANJE ŠT. 1:

NIČ NI SAMOUMEVNO

Pa se je na koncu leta 2017 vse zdelo točno tako – znano, varno, za vsaj približno nekaj let vnaprej začrtano, udobno in precej v redu. Vse do takrat, ko so prvi dnevi leta 2018 pometli z vsem, kar sem poznala, in moj svet postavili na glavo tako zelo, kot ga – sem skoraj prepričana – ni še noben dogodek doslej. Dejstvo namreč je, da sem v prvih dneh preteklega januarja zaključila večletno zvezo, v kateri se je vse zdelo v redu. Zvezo, ki se je začela v srednji šoli, ki je bila vse, kar sem poznala, ki je tako mene kot tistega na drugi strani tudi močno izoblikovala. Tega dogodka – razhoda, namreč – nisem pričakovala niti od daleč – z umirjenostjo sem načrtovala skupno selitev v novo stanovanje in se včasih potiho vprašala, ali je to res tisto, kar si želim. Nisem bila povsem prepričana, se je pa izkazalo, da je bila v to, da to ni tisto, kar si v resnici želi, prepričana druga stran. Skupaj nisva več srečna, je rekel takrat, mene pa to v tistem trenutku ni kaj prida zanimalo. V redu sva, sem si mislila, po xx letih pač ne greš narazen samo zato, ker nisi srečen. Danes vem, da greš – če seveda sam sebi hočeš dobro in se ne obremenjuješ s tem, kaj bodo rekli prijatelji, starši, sorodniki, sosedje -, takrat pa sem se počutila samo na moč prestrašeno. Ostala sem sama, brez človeka, ki mi je pomenil vse v življenju, brez življenjske rutine, ki mi je bila varna in domača, vse se je skratka popolnoma spremenilo, nekaj dni pred tem pa sem še dala odpoved v službi, tako da sem bila 3. januarja 2018 in brez fanta in brez službe, torej popolnoma na dnu.

Kar hočem reči je, da nobena stvar ni samoumevna – ne to, da imate večletnega partnerja, ne to, da se lahko v vsakem trenutku zanesete nanj, ne to, da vam 15. v mesecu na račun priteka denar, ne to, da nekdo skrbi za vas in namesto vas recimo zamenja žarnico ali vam prisluhne, ko vam je težko. Včasih se stvari lahko čez noč spremenijo (največkrat zato, ker vse prej opisano jemljete kot samoumevno) in včasih si lahko mislite, da partnerja do obisti poznate. Naj vam povem nekaj – v večini primerov nimate pojma, kaj se mu v resnici plete po glavi. Če to želite ugotoviti, zares prisluhnite tistemu, kar vam govori, če tega ne morete, pa se vprašajte, ali ste zares v pravi zvezi.

SPOZNANJE ŠT. 2:

SPREMEMBE SO GONILO NAPREDKA

Ko je nekaj dni po prej opisanem dogodku do mene prišla prijateljica (z obvezno steklenico vina in čokolado), sem ji – že rahlo okajena – dejala to, kar sem napisala zgoraj – da sem popolnoma na dnu. Odgovorila mi je: “A veš, kam greš potem edino lahko? Gor. Dol ne moreš več, kar pomeni, da bo šlo vse samo na boljše.” In res je šlo. Ne sicer čisto takoj, počasi pa. Nekje med vsem tem, ko sem doma jokala in razmišljala o tem, kako za vraga bom sama zmogla karkoli, sem si počasi našla službo, odprla sp in začela za denar delati tisto, kar me res veseli. Pisati. Vsak dan sem se vsedla v avto, se odpeljala do Ljubljane (na tem mestu moram poudariti, da sem imela do nedavnega precejšen in nelogičen strah pred avtocesto, zato je bil ta korak kar težek), delala in se po koncu delovnega dne zamotila z raznoraznimi stvarmi. Hodila sem na pijače s prijateljicami, obnovila sem stike z ljudmi, ki smo se na neki točki oddaljili, spoznala sem tudi veliko novih oseb in se bolj kadarkoli prej začela zavedati, kako pomembno je, da poznaš čim več ljudi. Ne le zato, ker te vsak lahko nekaj novega nauči, ker ti vsak lahko nekaj da, ampak tudi zato, ker se včasih lahko zgodi, da ti propade recimo zveza ali služba ali oboje. Takrat je fino, da lahko koga pokličeš in veš, da bo prišel samo zato, da bo s tabo za kakšno uro ‘nosil tvoje breme’. Ker tega ena in ista oseba (sploh če ima partnerja, družino in redno službo) ne more početi vsak dan, je fino, da imaš poleg prijateljev tudi širok krog znancev, s katerimi lahko odideš na kavo, na razstavo ali kam drugam.

Spoznanje št. 3

PRIJATELJI SO POMEMBNI

Ko se je meni zgodilo, kar se mi je zgodilo, sem – ne vem, zakaj – mislila, da moj razhod nikogar ne bo zanimal, da nihče ne bo prišel, da bi me poslušal. Pa so (hvala vsem, veste, kateri ste) in za to bom večno hvaležna, podobno kot za to, da vem, da nekaj primerkov pa le ni bilo ‘prijateljskih’, ampak so pritekli samo zato, ker so bili “firbični” in ker so se podzavestno počutili fino, da je meni bolj hudo kot njim.

Spoznanje št. 4

VSAK PREBOLEVA NA SVOJ NAČIN

Eni tako, da z velikimi podočnjaki iz stanovanja stopijo šele čez pol leta, saj prej potrebujejo čas zase in za to, da stvari predelajo, drugi pa tako, da odidejo ven, da se zabavajo, da se jim malce ‘odtrga’. V drugo skupino spadam tudi jaz, kar pomeni samo to, da sem karakterno pač taka. 8 let, ki sem jih doživela, me je zelo veliko naučilo, a ‘preboleti’ jih tako, da se izoliram od okolice, nisem znala. Saniram pač tako, da se pretvarjam, da je vse okej. Edino tako znam in zmorem, kar pa nič ne pove o mojih čustvih ali o tem, da sem res ‘prebolela’. Ker nisem. Ker je to izkušnja, ki ti ogromno da in jo s sabo nosiš vse življenje ter si hvaležen, da se ti je zgodila, prebolevaš pa jo, kljub temu da se ti ves čas “dogaja”. Včasih tako, da bruhneš v jok, ko najmanj pričakuješ, drugič tako, da govoriš o spominih, tretjič tako, da o tem obdobju sanjaš … Načini so različni, je pa tega iz dneva v dan manj, vse dokler ne ostane samo še hvaležnost. Da se je stvar sploh zgodila in da ti je ogromno dala.

SPOZNANJE ŠT. 5:

IDEALNA LJUBEZEN NE OBSTAJA

Prevelika pričakovanja ubijajo ljubezen. Občutek, da mora partner kar nekako vedeti, kaj hočeš in si želiš, tudi. Občutek, da sta eno, tudi. Nič ni narobe s tem, če si želita različnih stvari, nič ni narobe s tem, če vsakega prostega trenutka ne preživita drug z drugim. Niti s tem, da včasih molčita in niti s tem, da se ‘namesto, da stvari prideta do dna’, raje za nekaj časa umakneta drug od drugega. Predvsem pa ni nič narobe (oz. je celo nujno), da sebe postaviš na prvo mesto in da veš, da partnerja NE RABIŠ ALI POTREBUJEŠ, AMPAK GA ŽELIŠ. To je nekaj, česar sama dolgo nisem vedela, danes pa vem.

SPOZNANJE ŠT. 6:

V REDU JE, ČE SI SAM

To spoznanje je tesno prepleteno s prejšnjim in eno od zame najtežjih, saj sem oseba, ki je izreeedno težko sama. Za normalno funkcioniranje okoli sebe pač potrebujem ljudi in pozornost, ki mi jo ti izkazujejo, zato si najbrž lahko predstavljate, kako grozno mi je bilo, ko sem januarja v stanovanju kar naenkrat ostala popolnom sama. Nikogar ni bilo, s komer bi zjutraj pila kavo ali mu zvečer povedala, kakšen je bil moj dan. Kar naenkrat ni bilo nikogar, s komer bi preživljala petkove večere in vikende, nikogar, komur bi lahko povedala vse, kar bi hotela, kar me je navdalo s precejšnjo tesnobo. Takrat sem potem več časa preživela s prijatelji in znanci, si vnaprej splanirala vikende, predvsem pa sem nekako prišla do tega, da se moram navaditi biti sama in da ni konec sveta, če kakšen večer nenačrtovano preživim doma. Ja, če se to zgodi, brez da se na to psihično pripravim, me včasih še vedno obidejo malce tesnobni občutki, a jih kontroliram veliko bolje kot kdajkoli prej, precej bolj pa se zavedam tudi tega, da mora biti v prvi vrsti zase mar meni in da je aplavz ali pozornost ali zgolj poslušanje sicer fino, a se s tem ne moreš hraniti, niti pričakovati, da so ljudje tam zato, da te zabavajo. To moraš znati sam.

SPOZNANJE ŠT. 7:

TELESNO POČUTJE JE ODSEV PSIHIČNEGA POČUTJA

Če si podoben meni in včasih ne veš čisto točno, kaj v resnici čutiš (oziroma vse možno premlevaš in analiziraš toliko časa, da na koncu ne veš več, kaj je res in kaj le plod pretiranega razmisleka), se zanesi na svoje telo. Jaz se nisem, čeprav sem se – sicer že pred več kot dvema ali tremi leti – jokala “brez razloga” in imela občutek, kot da bi mi nekdo ves čas sedel na prsnem košu. Dolgo je trajalo, preden sem ugotovila, da z mano ni bilo narobe čisto nič drugega kot to, da mi je telo sporočalo tisto, česar glava še ni hotela vedeti; da delam nekaj, kar ni v skladu z mojimi pravi željami, da skratka delujem proti sebi. Danes to vem, s tem pa vem tudi to, da – ko mi bo telo dalo jasen signal tesnobe – se ne bom več ukvarjala s tem, zakaj čutim, kar čutim, ampak le s tem, da bom svoje življenje lažje in hitreje zasukala v tisto smer, za katero globoko v sebi čutim, da je prava.

SPOZNANJE ŠT. 8:

VSE OKOLI MENE JE ODSEV MOJEGA MIŠLJENJA

V letu 2018 sem ugotovila, da imam izbiro. Ali si bom dejstvo, da sem ostala brez vsega, razlagala kot katastrofo ali kot priložnost za nov začetek. Izbrala sem slednje in šla pogumno naprej, morda tudi zato, ker se mi je na določeni točki zazdelo, da je to edina izbira, ki jo imam, in stvari so se sčasoma postavile na svoje mesto … Pa da se razumemo, vse še vedno ni idealno, a sama sem bolj kot kdajkoli prej prepričana v to, da se vse stvari zgodijo z razlogom, tudi tiste najbolj negativne pa na tvojo pot pridejo zato, da z njimi rasteš in se učiš. In to je po mojem mnenju razlika med ljudmi; kako, na kakšen način si tolmačimo stvari, ki se nam zgodijo. Če izbereš pozitiven način, boš v svoje življenje privlačil tudi vedno več pozitivnih stvari.

SPOZNANJE ŠT. 9:

STRAH TE NE SME USTAVITI ali “NEGATIVNE” STVARI SO NUJNE ZA TVOJ NAPREDEK

Najprej k drugemu delu spoznanja; negativne stvari so nujno potrebne za tvoj napredek. To, da se ti stvari ne odvijajo po načrtih, da izgubiš službo ali drago osebo, da ti ne uspe nekaj, za kar si si prizadeval, je nujno za tvojo rast, za to, da stvari začneš delati drugače, da zaviješ v drugo smer, da si prisiljen razmisliti o tem, kaj sploh hočeš, da vidiš, da zmoreš in da se znaš boriti. Če bi se v življenju dogajale samo stvari, ki so nam všeč, bi bilo kot prvo neizmerno dolgčas, kot drugo pa z njimi ne bi napredovali, saj bi bi ves čas živeli v svoji coni udobja, kjer je vse fino, znano in od nas ne zahteva pretiranega truda. O prvem delu tega spoznanja – strahu, pa sem spoznala to, da je, ko nekoliko obotavljajoče korakam iz svoje cone udobja, ta zelo normalen, ne pa dovolj dober razlog za to, da določene stvari ne bi storila samo zato, ker me je strah. Do te mere me strah v življenju pač ne bo oviral. Če bi me:

  • bi 3. januarja spakirala in odšla domov, kjer bi se staršem smilila še nadaljnje pol leta, tako pa sem se prisilila, da sem v stanovanju ostala in začela živeti popolnoma sama. Na začetku ni bilo najlažje, danes pa sem se tega že popolnoma navadila in v čisto svojem stanovanju uživam, premagala pa sem tudi enega od svojih največjih strahov.
  • ne bi prvič sama odšla na potovanje. Razmišljala bi, kaj vse se mi bo zgodilo, kaj bom naredila, če se bom izgubila itn., s tem pa bi se prikrajšala za občutek samozavesti, ki sem ga dobila, ko sem v Lizbono prispela popolnoma sama. Ja, bolj fino je, če je na letalu s tabo še kdo, ki ga poznaš, ja, na letališču je vse skupaj malo konfuzno, ampak ne, kljub pomanjkanju orientacije se nisem izgubila.
  • ne bi napisala svojega prvega kratkega “romana”, ki je bil objavljen v reviji Mercator Pika, saj bi me bilo preveč strah, kaj si bodo o njem mislili drugi. Pustila bi, da me dvom vase (ali to res zmorem) oropa velikega dosežka, ki mi je dal vedeti, da potrebujem še kar nekaj vaje, kljub temu pa sem zmožna pisanja na dolge proge.
  • ne bi zamenjala službe, v kateri sem bila za to, kar delam, premalo plačana, niti v njej nisem mogla nikamor napredovati. Je bila pa zelo “udobna”, a kljub temu ne dovolj, zato sem se odločila iti naprej nekam, kjer mi morda ne bo ves čas tako zelo prijetno, se bom pa namesto tega naučila ogromno stvari, ki jih še ne znam.
  • in nenazadnje, če bi pustila, da strah prevlada nad vsem ostalim, kar sem in si želim, ne bi odprla tega bloga ali napisala te objave, saj bi me preveč skrbelo to, ali me boste brali ali sem v tem zapisu razkrila preveč itn., pa sem se odločila, da mi je za to precej vseeno. Te stvari so pač “morale ven”, če bo iz njih poleg mene še kdo potegnil kaj koristnega, pa toliko bolje, ne?!

Vse naštete alineje so tudi #mojemalezmage, ki sem jih dosegla v letu 2018. Kaj pa ti, draga bralka ali bralec, katera so tvoja velika spoznanja in male zmage, ki si jih dosegel lansko leto?

Na neustrašen vstop v leto 2019,

Pisalnica

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja