K N J I G E

FRÉDÉRIC BEIGBEDER: 2.999 SIT

Frédéric Beigbeder je pisatelj, ki se zdi sila zabaven. Kakor je zapisano na notranji platnici knjige, je “zelo protislovna osebnost. Po eni strani kritizira oglaševanje, po drugi pa je v njem vztrajal deset let. Prezira družbo, ki ji vlada denar, hkrati pa z užitkom zapravlja.”A Beigbeder ni samo to. Je tudi izjemno dober francoski pisatelj, njegove romane pa bolj kot zaradi zgodbe rada prebiram zaradi cinizma in grenkega humorja, ki bralca ‘potegneta’ v knjigo, ob kateri se reži tudi takrat, ko na vrsto pridejo negativni dogodki in pripetljaji; Beigbeder o njih pripoveduje s pomočjo številnih sarkastičnih opazk in/ali samoironije, kar vzpostavi distanco do povedanega, stvar pa se kar naenkrat ne zdi več tako zelo tragična. Beigbeder se pač rad norčuje – tudi iz samega sebe in situacij, ki mu pridejo nasproti, in ravno zato ga je tak užitek brati.

Poleg tega zanj velja še nekaj – v romanih rad govori o sebi in svojem življenju (ki je mimogrede precej zanimivo, saj Beigbeder ni samo pisatelj ali nekdanji oglaševalec, pač pa tudi literarni kritik, kolumnist, režiser, TV-voditelj in še in še), kar počne tudi v 2.999 SIT, romanu, ki je v slovenščini izšel že leta 2003, o njem pa danes pišem zato, ker  bom Beigbederja obravnavala v svoji magistrski nalogi (v kratkem tako sledita še Houellebecq in Bruckner).

2.999 SIT je knjiga, ki pripoveduje o izpraznjeni potrošniški družbi, kapitalizmu in oglaševanju, ki ga Beigbeder oz. glavni junak in pripovedovalec romana Octave dobro pozna, saj je kot kreativec zaposlen v priznani francoski oglaševalski agenciji, kjer skrbi za to, kaj si bomo ljudje želeli in za kaj bomo z mislijo, da ‘kupimo samo še to, pa bomo res srečni’, zapravljali svoj denar, sreča pa se nam bo z vsakim kupljenim produktom samo še bolj umikala.

“Ime mi je Octave in se oblačim v Miyakejevih butikih A Piece of Cloth. Sem oglaševalec; ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendi muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi – prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo.” (14)

Kljub temu da se Octave tega  dobro zadeva, pa ni srečen niti on. Čeprav si je s svojimi kreativnimi idejami, headi, subheadi in kreativnimi domislicami nagrebel šope denarja, ki ga razkazuje z dizajnerskimi kosi pohištva in dragimi oblekami (proti koncu romana Octave napiše dolg seznam vseh luksuznih materialnih dobrin, ki jih poseduje), mora še vedno delati z naročniki, ki jih prezira, svoj gnev nad njimi in svetom, v katerem se vse meri v denarju, pa sprošča s kokainom in občasnimi obiski prostitutk.

Ker mu to ni dovolj (in ker nima jajc, da bi dal odpoved – adijo, odpravnina), se Octave na začetku romana odloči, da bo napisal roman o oglaševanju, svojem delu in svojih naročnikih ter v njem razkril najbolj bizarne resnice, nato pa upal, da ga bodo odpustili in mu tako omogočili, da jo pobriše iz ‘zlate kletke’.

Kar je v 2.999 SIT najbolj zanimivo, je nedvomno pripovedovanje glavnega junaka, saj preko njegovih ciničnih opazk lahko razberemo dvoje. Octave prezira agency life, prezira denar, ki je nadomestil vrednote, po drugi strani pa ta svet s svojimi slogani sam vzpostavlja in v njem uživa. Tako kot ciljna skupina, ki jo nagovarja v svojih kampanjah, je tudi Octave brez vrednot; svojega šefa spoštuje zato, ker ima večje stanovanje od njega, svojo punco – edino osebo, do katere goji globlja čustva – pa na popolnoma neobčutljiv način zapusti zato, ker ta zanosi, to pa bi pomenilo, da se mora Octave zresniti, nehati s prostitutkami, divjimi zabavami in koko. To pa je nekaj kar mu ne diši preveč … Njegova ujetost bi se nam torej lahko zdela tragična – a pod njo se je podpisal Beigbeder, to pa pomeni, da se njegov protagonist ne joka, kako da je hudo, ampak se svojega položaja čisto dobro zaveda ter se mu posmehuje.

K fabulativni razgibanosti sicer prispevajo tudi menjave pripovednih perspektiv, ki se izmenjavajo glede na psihično stanje junaka, časovni preskoki in’reklame’, ki roman ‘razbijajo’ na posamezne dele, kljub temu pa je celoten vtis po branju knjige precej mlačen; kljub avtorjevemu slogu, ki je glavni adut romana, so nekateri odlomki dolgočasni in bralca v branje ‘ne povlečejo’ tako kot npr. njegova Ljubezen traja tri leta. Posebej razvlečen in težko berljiv je zadnji del knjige, ko težko ločimo, kaj je resnica in kaj le posledica pripovedovalčevih blodenj, zadnje strani romana, na katerih so naštete največje svetovne korporacije in njihovi slogani, ki prodajajo, pa lepo zaobjamejo bistvo romana in naše družbe na splošno. V času, ko imamo obilico izbire, je praznina v nas vedno večja in večja, in če ne bomo našli svojega ventila, s katerim bomo ubežali kapitalističnemu sistemu, se nam bodo na koncu našega življenja namesto lepih trenutkov, ki smo jih doživeli, zavrtela le imena največjih korporacij, zraven pa še njihovi slogani. Saj veste, tisti, ki prodajajo in obljubljajo, da bomo končno še boljši, še lepši in še bolj srečni, če bomo kupili še to … pa še to … pa še to.

Frédéric Beigbeder, 2.999 SIT, Založba: Vale Novak, d.o.o., Ljubljana, 2003.