K N J I G E

MARČEVSKI BRALNI NAMIGI: IVANA DJAKOVIČ

Pisalnica z marcem začenja z novo podrubriko, v kateri vas bo vsak mesec čakalo 5 knjižnih predlogov, ki jih bodo prispevali različni knjigoljubi – nekateri izmed njih se z literaturo poklicno ukvarjajo, drugi pa so le zaljubljeni v knjige. Prva med njimi je IVANA DJAKOVIČ, 23-letna študentka fizioterapije in avtorica enega najbolj ljubkih IG knjižnih profilov (najdete jo pod @ivana_dja), na katerem boste zagotovo našli kup zanimivih knjižnih naslovov, ki jih morate nujno dodati na svojo ‘must read’ listo. Čeprav Ivanina kariera ni niti malo povezana z literaturo, je branje njena velika strast že vse od takrat, ko se je kot majhna punčka skupaj s starejšo sestro začela izgubljati med knjižnimi policami bližnje knjižnice. “Proti koncu osnovne šole sem knjižnične oddelke z otroško in mladinsko literaturo že zdavnaj izropala in tako so se na meniju znašli ljubezenski romani, kaj pa drugega. Prevodi niso dohajali moje bralne vneme, zato sem dokaj hitro posegla po izvirnikih v angleščini, kar je izboljšalo moje znanje jezika. Pogrošni romani le niso kar tako in danes veliko berem tudi v angleščini,” se svojih bralnih začetkov spominja Ivana, ki intenzivneje spet bere zadnji dve leti, najraje pa ima klasike, moderne klasike ter sodobne in družbeno kritične romane. “Pritegnejo me teme, kot so feminizem, položaj ženske v družbi, mentalno zdravje, zgodovina, nacionalna, verska in rasna vprašanja. Branje mi pomeni uteho in pobeg, neizmerno mi je razširilo obzorja in odprlo oči,” o tem, kaj ji pomeni branje na koncu razloži Ivana. Na njenem IG-profilu boste poleg bralnih vtisov našli tudi knjižne napovedi, sem ter tja pa tudi predlog za kakšno dobro serijo. Še en plus Ivaninega profila? Prelepe fotografije.

TOP 5 IVANINIH NASLOVOV: 

  1. SKRIVNA ZGODOVINA, DONNA TARTT

 Ali kaj takšnega, kot je ‘usodna napaka’ , tista kričeča temna razpoka, ki se zareže skozi sredo življenja, obstaja še kje drugje kakor v knjigah? Svoje čase sem mislil, da ne. Zdaj mislim, da ja. In moja je najbrž tale: morbidno koprnenje po slikovitem za vsako ceno.

Skrivna zgodovina, Donna Tartt

“Da, prav ta nenasitna in brezpogojna želja po lepoti, bistvu sveta, po znanju, ki bo osmislilo obstoj, je srž problema v Skrivni zgodovini. Roman nas popelje na elitni kolidž Nove Anglije, kjer skupina študentov klasične grščine, v tem precej narcisističnem iskanju samih sebe, umori enega iz med prijateljev. Umor ni veliki, nepričakovani preobrat romana, saj zanj izvemo že na prvi strani. V napetosti nas skozi branje držijo počasi razkrivajoči se razlogi za tako okrutno dejanje. Pri tem odpadejo vzvišene krinke in zavetje mentorstva, prijateljstva, ljubezni, izobrazbe ter družbenega položaja. V zgodbi se me je najbolj dotaknilo, kako želi biti Richard, glavni pripovedovalec, za vsako ceno del te zlagane in sebične bogataške družbe, jim ugajati in jim ustreči, pa čeprav se nekje globoko v sebi zaveda njihove manipulativne narave. Žal to velikokrat počnemo tudi sami. Na vsak način skušamo impresionirati ‘prave ljudi’ in biti del ‘prave družbe’, četudi nam to ni v notranje zadovoljstvo, temveč le ultimativni dokaz naše vrednosti pred drugimi.”

Donna Tartt: Skrivna zgodovina, Cankarjeva založba, 2016, prevod: Uroš Kalčič.

2. A WOMAN IN BERLIN, ANONYMUS

Just make sure there’s no alcohol left, as long as there are women within grabbing distance of the enemy.

A Woman in Berlin, Anonymous

Žensko v Berlinu sem brala v angleškem jeziku, a je na voljo tudi v slovenščini. Gre za grozljiv in pretresljiv, resnični dnevniški zapis anonimne avtorice, ki je doživela in preživela sovjetsko okupacijo Berlina. Vsi dobro poznamo nacistične grozote 2. svetovne vojne, v šolah pa pogosto ne omenijo, da je vojno trpljenje doletelo tudi nemško prebivalstvo. Po padcu Berlina, ob koncu 2. svetovne vojne, so mesto zavzeli razjarjeni vojaki Rdeče armade, ki so se močno podkrepljeni z alkoholom, željo po maščevanju in zmagovito evforijo, odločili degradirati in kaznovati nemško prebivalstvo s posiljevanjem žensk. Avtorica teh zapisov je bila ena izmed žrtev, prizaneseno ni bilo niti deklicam in starejšim. Kot da že to ni dovolj, Berlinčanke niso trpele le zase, temveč pogosto za streho nad glavo in nekaj hrane za svoje bližnje, ki pa so jih po odhodu vojakov krivili, sramotili in zavezali k molku. Iz tega razloga zapisi ob prvi izdaji niso bili dobro sprejeti, rana je bila še sveža, jih pa s spoštovanjem in v čim večjem številu berimo danes in tako žrtvam povrnimo vsaj delček dostojanstva. Po knjigi je bil leta 2008 posnet film.”

Anonymus, Ženska v Berlinu, Društvo Slovenska Matica, 2007, prevod: Anja Uršič.

3.  POKLIČI ME PO SVOJEM IMENU, ANDRE ACIMAN

V želji, da bi hitreje preboleli, morda iz sebe iztrgamo toliko vsega, da smo pri tridesetih že prazni, in zato imamo v vsaki naslednji zvezi ponuditi vedno manj. A izbrati brezčutnost, zato da ne bi ničesar več občutili – kakšna škoda bi bila to!

Pokliči me po svojem imenu, Andre Aciman

Pokliči me po svojem imenu je v slovenščini izšel že leta 2010, zdi pa se, da smo to čudovito odo mladostniški ljubezni ponovno odkrili lani, ko je izšla istoimenska filmska priredba. Zgodba je postavljena na italijansko obalo 80. let, kjer 17-letni Elio preživlja počitnice s svojimi starši. Brezskrbno, lenobno poletje na glavo obrne novi očetov asistent, 24-letni Oliver, ki v Eliu prebudi nepričakovana čustva. Pokliči me po svojem imenu je izredno tenkočutna zgodba o odraščanju, prvi ljubezni, spolnem prebujenju, homoseksualnosti, obenem pa tudi vpogled v ta normalna občutenja v kontekstu družbenih pričakovanj in okoliščin. Tako Elio kot Oliver se namreč na eni strani borita s privlačnostjo, ki jo čutita drug do drugega, na drugi pa z družbenimi okvirji, v katerih živita.”

Andre Aciman, Pokliči me po svojem imenu, založba Modrijan, 2010, prevod: Jana Ambrožič.

4. S POTI PO VZHODNI EVROPI, GABRIEL GARCIA MARQUEZ

Naročilo na časopis ni obvezno, a vsak mesec uslužbenec pozvoni na vrata in prijazno povpraša, ali bi ga podaljšali. Nihče ga ne zavrne.

S poti po Vzhodni Evropi, Gabriel Garcia Marquez

S poti po Vzhodni Evropi je zbirka 10 člankov, ki jih je Marquez napisal med poletnim potovanjem po tem delu Evrope leta 1957. 50. leta so bila na eni strani čas bliskovitega razvoja Zahodne Evrope, obenem pa tudi počasnega povojnega okrevanja, revščine ter strogega političnega nadzora Sovjetske zveze za železno zaveso. Veliki kolumbijski avtor Ljubezni v času kolere in Sto let samote je povojno dogajanje 2. polovice 20. stoletja opisal kratko in jedrnato in najpomembnejše – z vidika vsakdanjih ljudi. Skupaj z njim sem se čudila nesmiselnosti Berlina ali bolje rečeno Berlinov, vsakega na svoji strani Brandenburških vrat. Nasmejala sem se taksimetru na stranišču, slaščičarki, arhitekturi, ‘neobvezni’ naročnini na državni časopis ter zelo nadzorovanim ‘svobodnim’ volitvam, dokler se nisem zavedla, kako absurdno in žalostno je bilo vse skupaj. Medtem ko je avtor skoraj zastonj bival v razkošnih hotelih, so Čehinje skrbno sezuvale dragocene hlačne nogavice. Navdušujoča in zanimiva pa ni le tema, temveč tudi Marquezov izjemno berljiv, živ in slikovit slog pisanja, začinjen s ščepcem humorja in ironije.”

Gabriel Garcia Marquez, S poti po Vzhodni Evropi, Cankarjeva založba, 2017, prevod: Marjeta Drobnič.

4. PRIROČNIK ZA ČISTILKE, LUCIA BERLIN

Čistilke: Nikoli ne delajte za prijatelje. Ker veste toliko o njih, vam bodo prej ko slej zamerili. Ali pa vam prav zaradi tega ne bodo več ljubi.

Priročnik za čistilke, Lucia Berlin

“Lucia Berlin je v 43 kratkih zgodb, ki sestavljajo to zbirko, vpletla svoje izkušnje, ki jih je doživela na ameriškem jugu, v Mehiki in Južni Ameriki. Dotaknila se je privilegiranega, a zapostavljenega otroštva, obiskovanja zasebne šole, prvih srečanj s kruto realnostjo, uporništva, materinstva, alkoholizma, nezdravih družinskih odnosov, zlorabe, globoko vsejanih spolnih vlog, revščine, trdega dela, garanja, žalosti, bolezni, izgube in osamljenosti. Nadvse živo je opisala dogajanje, kulturo, vrvež, vonjave in glasove, pri tem pa vseeno ohranila tekoč, izčiščen ter jedrnat slog. Pri pisanju ni skrivala grdega, umazanega, ni ovinkarila in olepševala, temveč je predstavila resnična življenja žensk, s katerimi se lahko poistovetiš. Kljub težkim temam je ostala neposredna, neopravičljiva, pa tudi strastna, pozitivna, ženstvena in humorna.”

Lucia Berlin, Priročnik za čistilke, Cankarjeva založba, 2018, prevod: Pia Prezelj.

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja