L J U D J E

EVA TOMAZIN IN ŽAN ŽVEPLAN, USTVARJALCA SERIJE LP, LENA: “MILENIJCI NIMAMO PRAVIH PROBLEMOV.”

Eva in Žan. Z dvajset in nekajletnima milenijcema z AGRFT-ja smo se januarja dobili v ljubljanskem Forumu, kjer smo dobro uro klepetali o njunem skupnem in prvem velikem projektu – 10-delni seriji LP, Lena, ki je na ogled na VOYU, Eva in Žan pa sta jo ustvarila zato, ker sta želela povedati zgodbo svoje generacije. Uspelo jima je z mladostniško svežino, sarkazmom, netipičnimi liki in nekonvencionalnostjo, ki je razburila že marsikatero slovensko gospodinjo, da je razburjeno pisala na POP TV. Kljub temu (ali pa ravno zato) bo serija o generaciji, ki »nima pravih problemov«, kmalu dobila svoje nadaljevanje, saj na VOYO pozno pozimi prihaja že druga sezona. Jo boste spremljali?

Živjo, kdo sta in kaj počneta?

Eva: Sva Eva Tomazin in Žan Žveplan. Spoznala sva se na podiplomskem študiju produkcije na AGRFT-ju. Takoj sva se ujela in ker sva že dolgo razmišljala o tem, da bi skupaj lahko kaj ustvarila, sva ustanovila Zavod za produkcijo Veto Production.

Žan: Poleg skupnih projektov pa vsak zase počneva še kopico drugih stvari – jaz kot tekstopisec delam na Pristopu, Eva pa je asistentka produkcije na produkcijski hiši Perfo.

Kot scenarista in producenta sta se podpisala pod serijo o mladi generaciji LP, Lena. Kje sta dobila idejo in kako bi serijo na kratko opisala?

Eva: Že ko sva študirala, sva ves čas govorila o tem, da bova nekoč imela svojo serijo. Ko se nama je kaj zabavnega, nenavadnega zgodilo, sva se pošalila: »To gre pa nujno v serijo!«

Žan: Stvar se je na koncu odvila tako, da sem za svojo magistrsko posnel pilota za neko serijo, ki sva jo potem želela pichati POP TV-ju oz VOYU, a sva se zadnji hip premislila. Hotela sva ustvariti nekaj, kar bo od naju obeh, nekaj, kar bo sveže, drugačno, novo. Pilotska serija je bila precej resna, midva pa sva želela nekaj, malce bolj humornega in z liki, v katerih se bo vsak lahko prepoznal.

Eva: Hotela sva narediti serijo, ki bi obravnavala teme, ki so nama blizu, ki jih poznava, ki jih živiva. Tako je nastala LP, Lena, serija o odraščanju milenijke, ki se na prehodu iz študentskega v odrasli svet spopada s številnimi izzivi. Še preden sva začela s pisanjem scenarijev, sva vedela, da želiva napisati serijo o najini generaciji.

Foto: Primož Bregar

Kako se človek loti pisanja serije? Je podobno kot pri pisanju zgodb?

Žan: Imela sva zelo malo časa, vse sva morala narediti v 3 mesecih – dobiti idejo, napisati scenarij, oblikovati like. Najprej sva, kot je omenila že Eva, prišla do tega, da želiva povedati zgodbo o milenijski generaciji, potem sva določila like. Pri pisanju posameznih delov – za oba je bila to prva serija – nama je izjemno prav prišlo znanje, ki sva ga pridobila med študijem na AGRFT-ju, kjer sva se naučila, da mora vsak del imeti strukturo, da moraš vedno imeti začrtano, kaj je tisto, kar lik spozna v prvem, kaj v drugem, tretjem delu … Določiti je treba tudi tisti sprožilni dogodek, ki za sabo potegne vse dogajanje. V najini seriji je to brezdomec, ki s svojo ‘modrostjo’, da je življenje nepredvidljivo kot deževen dan, zastavi ‘špuro’, ki sva ji nato sledila čez vse dele.

Eva: Kar nekaj časa sva se lovila okrog te njegove modrosti, hotela sva, da je cheesy, da iz nje lahko v nadaljevanju izpeljeva neko foro. Najprej torej skelet, potem sinopsisi, liki, na koncu dialogi … Dobivala sva se trikrat na teden po 4 ure, in to točno tukaj, kjer smo sedaj, v Forumu. Ta je od takrat najin ‘scenarističen’ lokal.

Koliko časa je potrebnega, da se posname en 10-minutni del? Kaj pa finance?

Eva: Vsak del se je snemal 2 do 3 dni, budget za ustvarjanje pa sva dobila od produkcije Pro Plus. Vedela sva, da gre za znesek, od katerega nihče ne bo obogatel, sva se pa vseeno potrudila, da smo iz financ, ki so nam bile na voljo, lahko ustvarili nekaj dobrega, kakovostnega.

Saj res, kako pa vama je uspelo priti na YOVO?

Eva: Na službeni zabavi sem srečala Branka Čakarmiša. Govorila sva o pilotu, ki ga je Žan posnel za svoj praktični del magistrske naloge. Dogovorila sva se za pitch pri vodji storitve Voyo, Blažu Bezku.  Ko sva se z Žanom kasneje pogovarjala o tem, sva spoznala, da ta serija ni tisto, kar želiva pitchati. Da želiva ustvariti skupaj ustvariti nov scenarij.

Žan: Vedela sva, da jih ne smeva pustiti predolgo čakati, saj takšne priložnosti ne dobiš vsak dan, tako da sva se potem relativno hitro zbrala in začela s pisanjem nove serije.

Eva: Če se to ne bi zgodilo, te serije danes ne bi bilo. Rabila sva ta pritisk. Vrgla sva se v pisanje, pripravila idejo in prve tri scenarije, naredila sva moodboard in odšla na pitch, kjer  sva vse skupaj predstavila. Čez 2 tedna sva dobila pozitiven odgovor. Presrečna sva bila, saj je bil to najin prvi samostojni projekt, odkar sva prišla iz AGRFT-ja.

Foto: Primož Bregar

Kaj je najtežje pri pisanju scenarija?

Žan: Dialog je lahko hitro razvlečen in dolgočasen, pri Slovencih pa predvsem lahko tudi precej hitro zveni nenaravno. Hotela sva, da se najini liki pogovarjajo tako, kot se midva, najini frendi. Likom sva tudi pustila naglase, zakaj pa bi morali biti vsi Ljubljančani? Se mi zdi, da je zaradi tega serija še bolj avtentična, pa tudi igralec se lažje vživi v lik, če mu ni treba nenehno paziti na govor.

Na kaj pa sta bila posebej pozorna pri karakterizaciji likov?

Žan: Hotela sva, da se gledalci z njimi lahko poistovetijo. Eni klišeji, ki sva jih pri tem uporabila, so namenski, da ustvarijo humorno vzdušje, načeloma pa sva se jim pri snovanju serije skušala čim bolj izogniti.  Najin cilj je bil, da so te 4 frendi, ki so v glavnih vlogah, med sabo popolnoma različni; Zala je malo luda, Mija je racionalna in mamasta, Lena želi, da se svet vrti okoli nje, Nikola pa res samozavesten …

Kaj pa milenijci? Kaj so po vajinem mnenju naše glavne težave?

Žan: Ena izmed njih je najverjetneje trenutek, ko končaš s študijem – vsem, kar si moral storiti – in momentom, ki pride za tem.

Eva: Po mojem mnenju se milenijci bojijo odrasti, biti samostojni, ne vejo točno, kaj bi sami s sabo. Prejšnje generacije so morale odrasti bistveno hitreje, pri nas pa se je vse nekoliko zamaknilo – kasneje imamo družine in namesto tega več delamo na sebi, posledično pa si, ker se tako intenzivno ukvarjamo sami s sabo, ustvarimo tudi več problemov. Morda jih imamo tudi v resnici več kot prejšnje generacije, recimo s službo, ampak se mi vseeno zdi, da tudi na splošno veliko bolj jamramo.

Zakaj pa menita, da se to dogaja?

Žan: Zato ker se veliko bolj ukvarjamo sami s sabo. Zakaj? Ker nimamo neke kolektivne travme, npr. vojne. To, da milenijci nimamo pravih problemov, nam škodi, saj si te nato ustvarjamo sami. Problem je tudi z izbiro, ki jo je na vseh področjih občutno preveč, pa s tem, da se non stop ukvarjamo s tem, kako nas vidijo drugi, kar postane še posebej očitno na družbenih omrežjih …

Eva: Na socialnih omrežjih rišemo popolna življenja, zato da se bolje počutimo. A ne bi bilo veliko boljše, da namesto, da objaviš, kako se imaš lepo, da se tako samo imaš?

Foto: Primož Bregar

S kakšnimi težavami se torej spopada Lena (Sara Dirnbek)?

Eva: S takimi, v katerih se je najbrž prepoznal marsikdo. Pisanje magistrske, odnosi s starši in prijatelji, druženje zunaj in stvari, ki se ti lahko zgodijo na vsakem koraku, samopodoba ipd.

Žan: Zveza, v kateri misliš, da boš za vedno, pa se ti potem to sesuje, čeprav misliš, da bo trajalo celo življenje …

Prvi del serije je bil objavljen tudi na YouTube, in sicer cenzuriran. Zakaj?

Žan: YouTube ima zelo striktna pravila glede golote (mogoče malo preveč), zato je bila začetna prevara najbržmalo preveč. Necenzurirano različico se seveda lahko najde na VOYU, je pa POP TV nato dobival množico različnih odzivov,  zgrožene mamice so jim recimo pisale, da smo seks manijaki.

Eva: Je pa res, da ta serija ni za vsakega, niti ni bil najin namen, da bi bila všeč vsem. Ustvarila sva jo za peščico ljudi, starih od recimo 15 do 35 let. Za tiste, ki so si želeli malce drugačnih, svežih slovenskih TV-vsebin.

Zakaj pa je vsak del dolg samo 10 minut?

Žan: Najprej smo imeli v načrtu, da bo vsak trajal 20 minut, a so bili scenariji prekratki, ves čas smo bili tudi pod velikim časovnim pritiskom.

Kaj vama je na samem snemanju največ pomenilo?

Žan: Nedvomno zadnje snemanje, ko smo snemali požar, pa žurka na koncu dneva, ko smo dojeli, da nam je uspelo.

Eva: Ko smo do konca posneli, sem se zjokala, vsi povprek smo se objemali … Bilo je zelo stresno, zelo intenzivno, in ko je bilo konec, sem bila še močno pod vplivom preteklih mesecev.  Spomnim se, da je Žan prišel do mene, me objel in rekel, »Eva, imava svojo serijo, imava jo!«

Žan: Zelo veliko, od organizacije velikega števila ljudi do pogodb, lokacije … zelo čustveno sva bila vpletena v to, saj so bili to najini scenariji. Če delaš scenarije od koga drugega, nisi tako čustveno vpleten, pri svojih pa si zraven v več vlogah, nisi le producent. Zaradi vsega tega je bilo precej naporno, ampak vredno vsake minute.

Eva: Včasih sva sredi snemanja začel dvomiti vase, v to,  ali je stvar okej. To je vse del procesa, a se lahko zgodi, da na koncu, ko stvar posnameš, sploh ne veš, ali je dobro ali ne. Midva nisva bila vedno čisto prepričana, sva se pa v tem času ogromno naučila, dobila kup izkušenj. Imela sva super ekipo – vsi igralci, režiserji in ostali sektorji so dali maksimalno od sebe –, a je bilo kljub temu včasih precej naporno. Bilo je 19 snemalnih dni. Ko smo snemali žurke, smo bili recimo 3 dni sredi belega dne v klubih na Metelkovi … Ja, tudi ob 11h zjutraj imaš lahko občutek, da si zadet, in to od luči … /smeh/

Foto: Primož Bregar

Kakšni so vajini plani za prihodnost?

Žan: Bolj zaštartati z delom za najin zavod za produkcijo Veto Production, morda kakšen kratek film, videospot. In pa seveda druga sezona LP, Lene. Celotna ekipa se res veseli, da nadaljuje to zgodbo.

Eva: Definitivno si želiva ustvarjati serije in filme. Rada delava z ljudmi in želiva si, da bi mladi ustvarjalci dobili več priložnosti.

In za konec še – katere serije pa spremljata vidva?

Eva: Ozark, True Detective, Game Of Thrones, Broad city, Fargo, Orange Is the New black,…

Žan: Californication, True Detective, How to Make a Murderer, Girls …

Serijo LP, Lena, v kateri so poleg Sare Dirnbek zaigrali tudi Zala Ana Štiglic, Jurica Marčec, Maša Grošelj in Jan Bučar, si lahko ogledate TUKAJ.

Avtor naslovne fotografije: Karim Shalaby