L J U D J E

MAŠA PIRC: “ZA MESTNI MAČJAK IMAM NAJVEČJE NAČRTE.”

Prelepe kvačkane ogrlice, kape in jope, fotografije s prepoznavno estetiko pa odmevne Facebook licitacije za Mestni mačjak, ki so na enem mestu združile več sto slovenskih oblikovalcev … Za vsem tem stoji Maša Pirc, 30- in nekajletna Kranjčanka ter velika ljubiteljica mačk, ki je dolgo želela delati kot arhitektka, malo preden je končala magisterij, pa se je odločila, da v življenju želi početi nekaj drugega. Kvačkati. O njeni Štrikuli, kranjskih brezdomnih mucah in načrtih za prihodnost sva se na hladen majski večer pogovarjali v Layerjevi hiši, ki je eden od Mašinih najljubših kranjskih kotičkov.

Živjo. Kdo si in kaj počneš?

Sem Maša, štejem 32 pomladi, a se počutim, kot da jih 25.  Študirala sem arhitekturo, potem pa me je pot zanesla v kvačkanje in danes imam svoj brand – Štrikulo. Poleg tega kot content creator delam za različne naročnike in sem ustanoviteljica Mestnega mačjaka.

Kako se je začela zgodba s Štrikulo?

Leta 2011 ali 2012, ne spomnim se točno, čas res prehitro mineva,  smo s faksom za dva meseca odšli v Južnoafriško republiko, kjer smo zidali večnamenski objekt za tamkajšnje otroke. Tam je bila ena punčka, za katero nihče ni vedel, koliko je stara, ki je ves čas kvačkala kape, take stožičaste, kot jo je nosil Kekec. Doma imam 4. No, takrat me je potem nekaj zagrabilo in odločila sem se, da bi tudi jaz rada kvačkala. Odšla sem nazaj domov in se naučila.

Čisto sama?

Ja, preko Youtuba. Začela sem s kapami, najprej zase in za svojega fanta, potem so jih želeli vsi iz Down Towna, kjer sem delala … Sčasoma sem začela delati še košare, si naredila Facebook stran, in to je bilo to, to je bil začetek. 😊

Kaj pa danes, po katerih izdelkah je največ povpraševanja?

Definitivno po ogrlicah.

Kako  se odločaš za nove kolekcije? Imaš pri snovanju teh v glavi ženske, ki bodo te ogrlice nosile, ali se odločaš povsem po svojem okusu?

Modnim trendom ne sledim, odločam se po občutku in delam takšne ogrlice, ki so všeč meni. Seveda so pozimi bolj zemeljski, temni toni, poleti svetlejši, a se na to, kaj je v določenem hipu moderno, načeloma ne oziram preveč.

Kako to, da si se iz arhitekture preusmerila v kvačkarijo?

Arhitektura je bila meni zelo lep študij, zelo sem si želela, da bi kdaj delala v kakšnem biroju, a sem – ko sem oddala magisterij – videla, da to ni zame, da ne gre samo za razvijanje idej. Na koncu sem magisterij oddala samo zato, da je bil fotr vesel /smeh/.

Zakaj se brandu reče Štrikula, če kvačkaš?

Ime nima nobene povezave s štrikanjem, ampak s štrikom, vrvjo – osnovo, s katero ustvarjam.

Iz kakšnih materialov pa ustvarjaš?

Večinoma iz naravnih, naročam pa jih iz tujine.

Kdaj v ‘zgodovini Štrikule’ se ti zdi, da je bil tisti trenutek, ko si si rekla, pa saj mi je kar uspelo?

Tega si nisem še nikoli rekla. Ne vem, ali mi je že »uspelo« ali ne, vem samo, da mi je to nerealno fajn početi. Komu bi se najbrž zdelo dolgočasno, ves čas nekaj kvačkati, meni pa je enostavno fajn. V prihodnosti nameravam odpreti svojo trgovino, zelo rada kvačkam tudi jope, obleke, ampak se mi zdi, da so te za slovenski trg še vedno predrage. Da naredim eno, mi vzame en teden, drag je tudi material … V planu imam tudi, da bi me mami, ki je po poklicu šivilja, naučila šivati, kar si že dolgo želim. Ko sem izbirala študij, sem se želela vpisati na NTF, pa mi je mami to odsvetovala. »Ves čas delaš in ves čas si zjeban,« mi je zatrdila in jaz sem ji verjela ter potem vpisala arhitekturo.

Koliko  je dela po naročilu?

Veliko, razmerje je približno pol-pol.

Pa rada delaš po naročilu?

Ja, v večini primerov, ja, saj so to največkrat ljudje, ki se name obrnejo s kakšno precej hudo zadevo, ki jo nato z veseljem prenesem v prakso.

No, če Štrikulo malo pustiva ob strani … kdor te pozna, ve, da si velika ljubiteljica mačk. Je že od nekdaj tako?

Ne, niti slučajno ne. Ko sem bila majhna, smo imeli doma zajčka, ki smo ga imeli tudi zunaj, kjer so ga vedno vsi mački lovili, zato jih nisem marala. No, takrat sem potem imela fanta, ki je imel doma črnega mačka. Vedno, ko sem tam prespala, je mačka skakala na posteljo in me gledala, jaz pa sem se je na začetku bala, potem pa sem jo sčasoma nekako vzljubila. No, ko sem jo, je izginila, jaz pa sem doma zatežila, da sedaj je pa čas, da tudi jaz počasi dobim svojega mačka. Z Gašperjem – takratnim fantom – sva šla potem iskat Oskarja, potem sem začela hraniti kranjske brezdomne muce, in sčasoma med njimi našla tudi Floja in Ronjo. Ta je bila trikolorka, nekaj časa sem jo imela pri mami in ji med tem iskala dom, a je noben ni hotel. No, potem sem jo obdržala, in ko sem jo dala na Instagram, so jo ‘delili’ na profilu Cats of Instagram in kar naenkrat je dobila, ne vem, 100.000 všečkov … Potem so me vsi kar naenkrat začeli spraševati, kje dobiš tako lepega mačka, jaz pa sem jim rekla; v Kranju, pred Mlečno /smeh/.

Koliko je v Kranju prostoživečih muc?

Veliko. Včasih se jih je veliko zbiralo pred Prešernovim gajem, kjer smo jih hranili, sčasoma pa je ena gospa začela groziti, da jih bo zastrupila, če situacije ne bomo uredili. Že malce pred tem smo začeli urejati Mestni mačjak. Povod za to sta bila dva črna muca, ki sta izgubila začasno namestitev. Nisem vedela, kaj bi, nisem ju hotela vrniti nazaj pred Mladinsko knjigo, in ker sem vedela, da nasproti Layerce obstaja prostor, ki je trenutno prost, sem lastnico poklicala in jo povabila na kavo. Najprej je rekla, da ni šans, da bomo imeli sredi centra v izložbi mucke, a sem ji težila tako dolgo, da me je naslednji dan poklicala in rekla, no, prav, Maša, pa dajva. Potem smo skupaj z ostalimi prostovoljci prostor popolnoma obnovili in danes v Mačjaku biva 5 radovednih mucov, kar je maksimalno število.

Kdo pa?

Dve črni punčki – Nočka in Raf – pa Vili, Erik in Olja. So pravi besterji, skupaj spijo, se umivajo … take »kemije« pri mačkih še nisem videla. Skupaj so bili že, ko so živeli zunaj. Vsi še vedno iščejo dom, a  bodo vanj odšli izključno v paru. Ne bomo jih dajali narazen.

In kako torej funkcionira Mestni mačjak?

Ponavadi je okoli 10 prostovoljcev. Trikrat na dan – za zajtrk, kosilo in večerjo – nekdo od njih pride tja, jim da hrano, pospravi in se z njimi malo igro. Največji problem predstavljajo stroški, saj je treba plačati najemnino, hrano, veterinarja pa tudi hrano za vse ostale mucke, ki so drugje na začasni namestitvi. Ravno danes je dom recimo dobil Sančo, ki je HIV pozitiven.

Kako pokrijete vse te stroške? Enkrat, dvakrat si organizirala dobrodelno dražbo, ne?

Ja, k sodelovanju smo povabili slovenske oblikovalce, ki so nam donirali svoje izdelke, te pa so potem uporabniki Facebooka lahko licitirali. Ko smo jo organizirali drugič, je bilo na dražbi rekordnih 600 izdelkov, kar je res ogromno. Vse smo morali fotografirati, kar nam je vzelo 3, 4 mesece časa. Potem ko sem vse poslikala, je Katja, moja zelo dobra frendica, brez katere Mačjak sigurno ne bi mogel funkcionirati, 9 ur dajala slike na Facebook in na koncu se je vse skupaj sesulo … Groza! /smeh/.

Koliko slovenskih oblikovalcev pa si kontaktirala?

Veliko. Recimo, da jih je bilo okoli 30 %, ki se na naše vabilo niso odzvali ali pa so dejali, da so letos že donirali v dobrodelne namene, sicer pa so na splošno gledano njihovi odzivi pozitivni. Večina z veseljem sodeluje, sodelovanje pa pogosto odklonijo ravno zelo znani brandi …

Prostovoljke smo vesele za vsak izdelek, ki nam ga donirajo, in mislim, da je tudi oblikovalcem všeč, ker vidijo, da se res potrudimo, da so lepe fotografije, da je cela stvar narejena tako, kot je treba. To se potem pozna tudi pri številu ljudi, ki jih pritegnemo. Pri drugi dražbi smo recimo dosegli 60.000 ljudi.

Misliš, da ljudi licitacije pritegnejo zaradi svoje dobrodelne note in ljubezni do živali ali gre za kaj drugega?

Mislim, da so bili ljudje nad dražbo navdušeni zato, ker so na njej izdelke slovenskih oblikovalcev lahko kupili po občutno nižji ceni, kot bi jih, če bi jih  direktno od oblikovalcev. Rada bi verjela, da jih je v nakup sicer najbolj gnala ljubezen do mačk, a mislim, da ni samo to.

Ali imajo oblikovalci kakšen vpliv na izklicno ceno, ki jo postavite?

Imajo. Jaz jim sicer vedno povem, da so izklicne cene 50 % nižje od cene, ki jo imajo nastavljeno sicer. Če se s tem kdo ne strinja, jo seveda določimo v skladu z njegovimi željami.

Kdo je zasnoval podobo Mačjaka?

Oblikovalec Jernej Kejžar. Mačjak ima tudi nekaj svojih izdelkov, recimo nogavice in skodelice so tudi Jernejevo delo, za servete sva zaslužni jaz in Eva Pirnat, imamo tudi zelo hudomušne majčke … Vse, kar prodamo, pa gre seveda za mucke.

No, poleg Mačjaka in Štrikule, pa se zadnje čase veliko ukvarjaš tudi s fotografijo. Kako je prišlo do tega?

Najprej sem fotografirala svoje izdelke za Štrikulo, potem za licitacije … Nato so me iz oglaševalske agencije Luna kontaktirali, če bi fotografirala za Fructal, potem še drugi, ki jim je bil všeč moj slog. Vse moje fotografije imajo prepoznaven stil, ljudje vejo, kaj bodo dobili, ko mi rečejo, da bi želeli, da jim fotkam, nisem pa profesionalen fotograf, kar jim takoj na začetku tudi povem.

Zakaj  misliš, da imajo tvoje fotografije toliko všečkov?

Ne vem /smeh/. Ne gledam na to, kdaj objavljam ali kaj podobnega. Verjetno zato, ker jim je všeč moj stil fotografiranja … Ne vem, težko rečem.

Kakšno je tvoje mnenje o slovenskem dizajnu? Se ti zdi, da ga ljudje dovolj cenimo?

Mislim, da ga vedno bolj, da si želimo imeti nekaj dobrega, kar je nekdo ustvaril sam, a po drugi strani še vedno radi kupujemo v Zari in drugih high street trgovinah.

Kaj pa ti, kje kupuješ?

Tudi jaz kdaj kupim kaj v Zari, a načeloma poskušam kupovati tako malo, kot se le da. Doma imam ogromno oblek, denar pa trenutno investiram v stanovanje, ki si ga urejava s fantom. Včasih sem zapravljala veliko več, najraje za second hand in vintage kose.

Kakšni so tvoji cilji za prihodnost?

Ciljev je ogromno, veliko pa je tudi težav z organizacijo, hehe. Za Štrikulo bi rada naredila spletno stran, da ni samo na Etsyju, odprla bi trgovino, se naučila šivati, kupila bi si en res dober fotoaparat … Največje plane imam za Mestni mačjak. Radi bi imeli cat caffe, a z mucami, ki bi se oddajale, ne na tak princip, kot smo ga imeli v Ljubljani. Kaj več trenutno še ne smem povedati, bo pa cat caffe  samo en del naše zgodbe, vse ostalo je še skrivnost …

5 HITRIH Z MAŠO:

Najljubši zajtrk …

Prosena kaša z jagodičevjem, oreščki in koščkom temne čokolade.

Kavo najraje pijem …

Kot največji ljubitelj kave na svetu, spila sem +4 na dan,  sem jo septembra nehala piti, saj name ni več dobro vplivala. Danes tako pijem samo brezkofeinske, in sicer najraje v Layerjevi hiši, Evropi ali Downu, v Ljubljani pa sem – ko sem še bila ‘tapravo’ – najraje zavila v Čokla.

Najljubši slovenski oblikovalec …

Za pohištvo Niko Kralj, za obleke Tina Pavlin, Oskar Kogoj …

Na naslednji dopust bom odšla …

Upam, da v Maroko.

Motiv, ki se ga na fotografijah nikoli ne naveličam …

Mački.

Najenostavnejše vegansko kosilo …

Svedri iz rdeče leče, s tempehom, česnom, čebulo, bučkami, pinjolami in drugo sezonsko zelenjavo ter tahinijem.

Najljubši kraj v Sloveniji …

Kranj. 😊

Če bi lahko izbrala kogarkoli, bi šla na kavo z …

Mojima pokojnima babicama.

3 vrednote, ki jih najbolj spoštujem …

Iskrenost, da nisi polovičarski, energičnost.

3 tvoje najboljše lastnosti …

Trmasta, neposredna, ambiciozna.

Na mačkih me fascinira …

Da so taki majhni strici, vsak je en čisto svoj karakter.

3 največji modni trendi …

Jim ne sledim. Oblečem, kar mi sede, dostikrat sem kot Perica, saj Kranjčani vejo, kdo je to. 😊

Foto: Maša Pirc

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja