K N J I G E

JUNIJSKI BRALNI NAMIGI: GOSPODIČNA KNJIGA

Bralni namigi so po dolgem času spet nazaj! 🙂 Tokratne je prispevala učiteljica slovenščine in sociologije Nina Prešern, ki je vsem ljubiteljem Instagrama in slovenske knjižne blogosfere verjetno bolj znana kot Gospodična knjiga. Ninin knjižni blog je bil – ko se je še imenoval Bralnica – prvi knjižni blog, ki sem ga redno prebirala in še danes je prvi, na katerega odklikam, saj mi je – poleg tega, da imava z avtorico dokaj podoben bralni okus – všeč tudi to, da Nina o knjigah, ki jih prebira, piše iskreno in ravno prav strokovno, poleg knjig (za odrasle in otroke) pa v rubriki Mati govor veliko pozornosti namenja tudi perečim in dostikrat tabuiziranim temam, s katerimi se ukvarjajo sodobne mamice. Čeprav sama to (še) nisem, si te zapise rada berem, saj se mi – v poplavi generičnih ‘ves čas sem noro hepi’ blogerskih vsebin – zdijo tako prizemljeni kot #nepolikanlajf, ki ga Gospodična knjiga s svojimi sledilci občasno deli na Instagramu , kjer boste ravno tako našli ogromno vsakodnevnih bralnih utrinkov, zanimivih storyjev itd. In Ninina najljubša knjiga? Pravi, da je nima. “Vsebino zelo hitro pozabim, že čez nekaj dni se spomnim le drobcev in občutkov, ki so me prevevali med branjem,” je v mailu zapisala Nina. Poleg spodnjih predlogov pred skokom na dopust ne pozabite preveriti tudi njenega poletnega knjižnega seznama. Odličen je! 

  1. MARKO SOSIČ: BALERINA, BALERINA

In jaz sem srečna, ker če bo vse prav, bom šla zdaj v nebesa in bo mama pela z menoj.

“Najprej me je pritegnila modra naslovnica knjige, vsebina pa me je zelo presenetila. Roman je bil pred leti obvezno branje na srednješolskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Sosiča do Balerina, balerina še nisem brala. Zelo mučno in radovedno se je bilo vživeti v to odraščajočo deklico z neznano diagnozo, ki vpliva na njeno drugačno vedenje in čustvovanje. Težko je bilo opazovati, kako nanjo vpliva nepredvidljivost zunanjega sveta, še težje pa ob branju potrditi, da so ljudje s posebnimi potrebami tako odvisni od staršev – Balerina predvsem od utrujene matere, ki ne bo živela večno. Kaj bo z Balerino potem?”

Zapis o knjigi

  1.  AGLAJA VETERANYI: ZAKAJ SE OTROK V POLENTI KUHA

“Srečo sem si predstavljala drugače.”

“Za branje tega avtobiografskega romana sem se odločila zaradi zanimive spletne predstavitve založbe Modrijan. Nenavaden naslov si je bilo zelo težko zapomniti. Roman me je presenetil z razgibanim in poetičnim slogom. Pripoveduje dekle, ki svoje družine ne razume najbolje, a že čuti, kako drugačno otroštvo in prihodnost jo čakata ob tem, ko oče navija za cirkus in preboj na filmska platna, mama pa vsak večer izvaja zelo nevarno akrobatsko točko. To je zelo žalostna zgodba. Tudi življenjepis avtorice je tak.”

Zapis o knjigi

  1. PATRICK NESS: SEDEM MINUT ČEZ POLNOČ

“To je fantastična pripoved, ki me prav zaradi domišljijskih motivov načeloma naj ne bi tako zanimala (sem na strani stvarne literature), toda o njej sem od ljudi slišala toliko pohval, da me je premagal firbec. Na drevo, ki v Sedem minut čez polnoč govori, sem kaj hitro pogledala kot na metaforo in s cmokom v grlu pričakovala, kdaj si bo Conor, najstnik v središču te zgodbe, zmogel priznati, da se bliža materin konec. Če ste letos brali Belo se pere na devetdeset (odličen prvenec Bronje Žakelj), potem se je na temo težke bolezni vredno potruditi še s Sedem minut čez polnoč. Poglej, poglej, oba romana v naslovu operirata s številkami.”

Zapis o knjigi

  1. ELENA FERRANTE: O TISTIH, KI BEŽIJO, IN TISTIH, KI OSTAJAJO

Ta slavni Neapeljski cikel mi je všeč tako po načinu pripovedi kot globini odnosov na mikro in makro ravni italijanske družbe. Med tremi prevodi (od štirih), ki jih imamo, mi je O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo dal vedeti, kako univerzalna hrepenenja imamo ženske, ne glede na čas in prostor našega bivanja. Kaj v nas zamaje skrb za družino in kako se lotevamo zakonskega življenja? Hmm, kako? Malo po Lilino in malo po Elenino. Najbolj neprecenljiv pa je opis njunega ljubim-sovražim prijateljstva. Je še kaj bolj dramatičnega od ženskega prijateljstva?

  1. JOHN WILLIAMS: STONER

Marsikaj iz tega romana sem pozabila in verjetno bi ga za boljši uvid morala prebrati ponovno, a iz spomina mi nikakor ne uide ta pasivni Stoner, univerzitetni profesor, ki se nekako poroči, nekako postane oče, nekako postane blazno izobražen, a nekako … oh, le kako, zdrsne v življenje, ne da bi o njem zmogel povedati kaj več kot dejstva. To je roman o čudaku, katerega življenja v mnogih ozirih ne gre posnemati, a je tudi roman o človeku, ki je preprosto bil … pošten, delaven in skrben. In prav zaradi tega v bralčevih očeh senca sebe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja