L J U D J E

LARA PAUKOVIČ: “VSE, POVEZANO S PISATELJEVANJEM, SE JE ZGODILO NEKAKO NARAVNO. KOT DA ZAME DRUGE MOŽNOSTI PRAVZAPRAV NI BILO.”

A veš tisto, ko te nekdo vpraša, kako se je vse skupaj zares začelo? Recimo s pisanjem ali kakšno drugo stvarjo, ki si jo že od nekdaj strastno želel početi, pa je potem res končno enkrat prišel ta ‘sprožilni moment’, ko si zapisal prvo črko/naredil prvo potezo/korak/karkoli že? No, pri mojem pisanju (in posredno tudi temle blogu, ki ga ravnokar prebiraš) je bil ta sprožilni moment, ko sem prišla h Koridorju. Ko sem – najprej samo preko Facebooka – spoznala Laro, ki je bila takrat tam literarna urednica. Takrat še ni izdala romana, je pa pisala kratke zgodbe, popravljala recenzije, hodila po literarnih dogodkih itn., pač vse tiste stvari, ki jih počnejo ljudje, za katere te takoj, ko jih vidiš, prešine, da jim bo v življenju nekaj zares ‘uspelo’. Recimo že drugi roman. Pa to, da kljub temu in vsem svojim preteklim uspehom v svojem bistvu ostajajo nemalomeščanski. 🙂 Lara, hvala za čas in super odgovore! 

  1. Živjo. Kdo si in kaj počneš?

Živjo! Moje ime je Lara, sem šestindvajsetletna pisateljica in novinarka.

  1. Kako/kdaj se je rodila tvoja ljubezen do knjig? Si že od nekdaj želela postati pisateljica?

Vmes sem imela neke otroške sanje o pevski karieri, a je kar hitro postalo jasno, da iz te moke ne bo kruha, predvsem zato, ker sem imela kot otrok nekaj (no, dosti) kilogramov viška in se res nisem znala gibati na odru – in pri tem ti angelski glasek ne pomaga kaj preveč. (smeh) So me pa knjige spremljale ves čas, od tretjega leta, ko me je babica, upokojena učiteljica, naučila brati. Ker sem menda kazala veliko zanimanje za literaturo, me je postopoma vpeljevala v knjige, od pravljic do zahtevnejših romanov. Tudi pisati sem potem začela dokaj hitro, v osnovni šoli sem bila »ta glavna« za razne zgodbice in članke, v osmem razredu sem že dokončala prvi – zelo slab in pocukran – roman … (smeh) Sicer pa se ne spomnim, kdaj sem se odločila, da bom ‘pisateljica’. Vse, povezano s pisateljevanjem, se je zgodilo nekako naravno. Kot da zame druge možnosti pravzaprav ni bilo.

  1. Kako je potekala tvoja pisateljska pot? Kateri dogodek je bil zate tisti, ko bi lahko rekla, da se je vse skupaj ‘zares začelo’?

V drugem letniku fakultete (študirala sem primerjalno književnost in anglistiko) sem se prijavila na literarno tekmovanje v Trubarjevi hiši literature, Urne zgodbe, in se tam precej dobro odrezala. Takrat sem v bistvu začela spoznavati ljudi iz literarnih krogov, prvo leto faksa se namreč nisem kaj preveč vključevala v literarno življenje, tako kot nekateri moji sošolci, ki so hodili na vse dogodke, ves čas nekaj organizirali in na primer javno prebirali svoje pesmi. Zdelo se mi je, da ne spadam zares med študente primerjalne književnosti, ne vem natančno, zakaj, ampak spomnim se, da sem bila v tistem obdobju precej brezvoljna, ker sem prvič pomislila na to, da se mi ne bo uspelo uveljaviti na področju, ki me zanima. No, od tega tekmovanja dalje pa mi je kar steklo – začela sem sodelovati s Trubarjevo hišo literature, pisati za študentski kulturni portal Koridor, kjer sem pozneje postala tudi urednica literature, postopoma objavljati svoje prispevke tudi na drugih kulturnih straneh, kot sta LUD Literatura in Airbeletrina, sprejeta pa sem bila tudi na delavnice kratke proze pri Andreju Blatniku, kjer sem se naučila še nekaj dodatnih stvari o pisanju.

  1. Pred dvema letoma si pri založbi Beletrina izdala Poletje v gostilni, pred nekaj tedni pa Malomeščane pri Literi. Kako se pisanje prvenca razlikuje od druge knjige? Kdaj je bilo več strahu/pritiska?

Pri prvem romanu, čeprav mi je veliko ljudi reklo, da je z drugim še težje. Ampak meni se ni zdelo, mogoče zato, ker sem imela bolj jasno idejo o knjigi kot prvič.

  1. O čem govorijo Malomeščani in kje si dobila idejo zanje?

O malomeščanih, (smeh) torej o – kot pravi definicija v SSKJ – družbeno brezbrižnih, samozadovoljnih ljudeh višjega srednjega razreda. Njihova glavna romaneskna predstavnica je Anja, dobra situirana ženska na pragu tridesetih, ki dela v oglaševalski agenciji in se, ker se ji v življenju razen službe in obiskovanja družabnih dogodkov v resnici ne dogaja nič omembe vrednega, spusti v ljubezensko afero z Bojanom, visoko cenjenim alternativnim glasbenikom, ki pa ga še vedno vzdržujejo premožni starši. Sicer pa malomeščansko srenjo ilustrirajo tudi drugi ljudje, s katerimi se Anja srečuje – njen šef Roman, sodelavec in nekdanji ljubimec Rok, najboljša prijateljica Kaja, znanke in znanci na zabavah in sprejemih in tako dalje. Vedno sem rada brala knjige o tako imenovani visoki družbi – čeprav v moji knjigi ne gre za tisto pravo elito, ampak bolj za dobro situirane ljudi, ki bi radi bili elita –, ker me zelo fascinirajo nenapisana pravila vedenja v takih družbah: druženja potekajo po nekem zapovedanem kodeksu, ki ga pravzaprav nihče nikoli ne omeni, se ga pa vsi držijo. Taki ljudje si gredo večinoma na živce, drug o drugem ne vejo kaj dosti več od službenih in ljubezenskih zadev, na kave hodijo iz vljudnosti, ampak kar vztrajajo v tej farsi, ker vejo, da bodo slej ko prej potrebovali drug drugega oziroma ker brez svoje socialne mreže niso nič. O tem je odlično pisal Proust, moj večni literarni idol, lep prikaz visoke družbe najdemo tudi v Velikem Gatsbyju; izprijenost ljudi, ki imajo vse in jim je blazno dolgčas, zato se izživljajo na področju seksa, na zunaj pa igrajo krepostneže, super prikažejo Nevarna razmerja, o sodobni eliti – taki, ki je do denarja prišla s poslom ali prek staršev – pa med drugim dobro pišeta Beigbeder in Bret Easton Ellis … vse to so avtorji in knjige, ki sem jih z veseljem brala in so me najbrž tudi do neke mere navdihnile.

  1. Kako dolgo si pisala Malomeščane? Vanje si vključila tudi eno od svojih kratkih zgodb, ki si jih včasih kar precej pisala.  Kako to, da se nisi nikoli odločila napisati kratkoprozne zbirke? V čem se pisanje romana po tvojem mnenju sicer razlikuje od pisanja le-teh?

Zanimivo, da to vprašaš, kajti dejansko sem nekaj časa mislila, da bo moja druga knjiga kratkoprozna zbirka. A ko sem dala zgodbe v branje uredniku svojega prvega romana pri Beletrini, mi je rekel, da v eni izmed njih vidi potencial za roman – to je bila že takrat daljša zgodba, imela je okoli dvajset strani, ki je pozneje postala ogrodje Malomeščanov. Motivne drobce iz ostalih zgodb, ki so se prav tako vse sukale okoli malomeščanskih likov, pa sem dejansko na naknadno vstavljala v roman, ko se je ta širil in preoblikoval. Za vse skupaj sem potem potrebovala kakšno leto. No, nekaj zgodb sem vmes objavila tudi samostojno, a vseeno mislim, da je imel urednik prav, ko je dejal, da mi bolj ležijo romani. V kratki zgodbi mora, ker je pač kratka, vse štimati, poanta in slog morata biti močna, ker bo na tistih štirih ali petih straneh bralec takoj opazil pomanjkljivosti. Na kratko, kratka zgodba se težje posreči – in velikokrat se mi je zdelo, da je zgodbi, ki sem jo napisala, manjkala tista dodana vrednost. V romanu pa si, sploh če je zgodbena linija močna in bralca vleče naprej, v določenih poglavjih lahko privoščiš malo eksperimentiranja s formo, zastranitev ali dolgovezenja, pa se to še ne bo nujno poznalo na kvaliteti. Vendar sem vseeno stremela k temu, da v Malomeščanih tega ne bi bilo, hotela sem, da tečejo karseda gladko, da je slog izčiščen; da lahko bralec knjigo vzame na letalo in jo prebere v dveh urah, ne da bi se vmes dolgočasil, se spraševal, čemu točno služi ta ali on odlomek, se preveč izgubljal v junakinjinih monologih in tako dalje.

  1. Kaj pri pisanju Malomeščanov ti je bilo najtežje? Si imela kdaj pisateljsko blokado, in če ja, kako si jo presegla?

Ne spomnim se, da bi imela vmes prav kakšno hudo blokado, a sicer je moje zdravilo za pisateljsko blokado samo eno – pač pustiš vse in greš delat druge stvari, ne glede na to, kako neuporabnega se takrat počutiš. Velikokrat sem namreč pisala na silo in nastali so res grozni odlomki, od katerih sem lahko uporabila kvečjemu kak stavek ali dva, vse ostalo pa je končalo v virtualnih smeteh.

  1. Od kod si dobila navdih za glavno junakinjo Anjo? Si s svojim pisanjem želela doseči, da – glede na to, da je precej velik snob, obseden z družbenim položajem, blagovnimi znamkami ipd. -, se bralec z njo težko poistoveti? Moram priznati, da med branjem namreč nikoli nisem posebej ‘navijala’ zanjo, ne glede na položaj, v katerem se je znašla.

Ja, Anja je bila vsekakor zasnovana kot antijunakinja – za razliko od Nastje iz mojega prvega romana, za katero na začetku nisem čisto dobro vedela, kakšna bo, pa je na koncu tudi »prišla ven« z več negativnimi kot pozitivnimi lastnostmi. (smeh) Kaj pa vem, očitno mi bolj ležijo antagonistke.

  1. Kako je možno, da se Anja, kakršna je – med drugim tudi čustveno hladna in navajena vseh vrst bogatunčkov, ki ji na vsakem koraku vztrajno dvorijo in jo dolgočasijo –, na koncu ‘nahajpa’ na Bojana?

To je res, ampak Anji veliko pomeni status – in Bojan v družbi ima določen status, saj je kar popularen glasbenik –, in to drugačen status od raznih poslovnežev, ki jih je vajena in jih lahko dobi kadarkoli. Mogoče se niti ne bi tako zagrela zanj, če ne bi po tem, ko je že spala z njim, ugotovila, da ga poznajo tudi njene sodelavke in da bi bila ena z njim, ker je pač tako lep in kul, celo pripravljena prevarati svojega fanta, v katerega je sicer noro zaljubljena. Ko Anja ugotovi, kako ga vidijo drugi, njegov »rejting« v njenih očeh precej zraste, predstavljati si prične namreč, koliko bi tudi ona sama pridobila na »rejtingu«, če bi bila z njim.

  1. Kako bi opisala njuno komunikacijo? Od kod izvira njena ‘ljubezen’ (obsedenost?) do Bojana? Je to morda ravno zato, ker ji je prepovedan?

Kot precej enostransko, večino časa jo iniciira Anja, med njima pa nikoli ne pride do pravega zbližanja – četudi celo leto spita skupaj, drug o drugem ne vesta kaj dosti. Dinamika v njunem odnosu pa je precej klasična za tak tip odnosa: bolj kot se Bojan odmika, bolj je za Anjo zanimiv; igra mačke in miši. Ko ugotovi, da so v njegovem življenju še druge ženske, pa se noter vrine tudi element prepovedanosti, kot praviš, in pa tekmovalnost, Anja bi namreč rada iz te situacije izšla kot zmagovalka v odnosu do vseh ostalih žensk: Bojanovega dekleta, preteklih ljubimk …

  1. Zelo zanimiv je tudi lik čistilke. Zakaj si jo vpeljala, kaj je bila njena vloga? Si razmišljala, da bi njen lik morda lahko še bolje izkoristila, jo bolj aktivno vpeljala v zgodbo?

Čistilka je motivni drobec iz ene mojih kratkih zgodb, ki je v procesu zapolnjevanja praznih mest, kar sva omenjali malo prej, pristala v romanu – in pravzaprav sta si bili Anja in junakinja originalne kratke zgodbe, v kateri se pojavi čistilka, zelo podobni, tako da se je vse super poklopilo. Čistilka prikaže Anjino obsedenost s hierarhijo družbene lestvice – svojega šefa, na primer, pridno uboga, z ljudmi, od katerih ne more imeti nobene koristi, pa ravna kot s smetmi. Ni se mi zdelo, da bi jo morala bolj angažirati, če vprašaš mene, se pojavi na ravno pravih mestih. V originalni zgodbi je bilo sicer tako, da glavno junakinjo ponovno srečanje z njo, ko ne dela več v njeni firmi, zelo gane, a se mi je zdelo, da to ni v skladu z Anjinim značajem, zato v romanu ostane do nje tudi ob ponovnem srečanju hladna in brezbrižna. Je pa moj prijatelj, ki je bral knjigo še v prvih fazah nastajanja, razvil zanimivo teorijo v zvezi s čistilko, in sicer da obstaja vzporednica med njo in Anjo, kar še potrjuje to, da si delita ime: Anja ponižuje čistilko Anjo tudi zato, ker v njej vidi odsev sebe, kako se pusti poniževati moškim, kakršna sta njen sodelavec Rok in pozneje Bojan. To je tudi razlog, da jo čistilka tako iritira.

  1. Konec romana je, čeprav deluje precej v skladu z Anjinim značajem, vseeno dokaj nepričakovan. Zakaj si ga zaključila na ta način in kako to, da ni tipičnega happy enda? Glede na to, da se okoli nje ves čas mota precej samcev, sem pričakovala, da se bo na koncu eden izmed njih izkazal za ‘pravega’.

Ne bi rada bralcem razkrila preveč (smeh), ampak – če bi ga zaključila s happy endom, bi vse skupaj že nevarno mejilo na žanr tipičnega ljubezenskega romana, ki mi ni preveč pri srcu. (smeh) Tudi če bo kdo Malomeščane označil za ljubezenski roman, kar je povsem legitimna oznaka, bo najbrž moral priznati, da gre za anti-ljubezenski roman. Konec mora biti takšen, kot je, ker bralcu, če jih slučajno do tega trenutka ni dojel, še enkrat pokaže prave barve Anjinega značaja.

  1. Kakšne se ti sicer zdijo današnje ljubezenske zveze? So res vse tako disfunkcionalne? Kje vidiš rešitev?

Hja, glede tega res ne morem povedati česa preveč pozitivnega, vseeno pa ne bi rada zapadla v fatalizem. Veliko razmerij, kakršno je Anjino in Bojanovo, se začne in kar nadaljuje in nadaljuje zaradi šuma v komunikaciji. Anja Bojanu na primer nikoli ne pove, kaj si pravzaprav želi od njega, Bojan pa samo jemlje, kar mu je ponujeno, in naprej živi svoje življenje – in zakaj ne bi? Če se ljudje o svojih pričakovanjih odprto pogovorijo, če se na začetku postavijo neke meje, pridemo tudi do bolj funkcionalnih odnosov. Smo pa vsi nagnjeni k temu, da nočemo zahtevati preveč in prezgodaj razkrivati svojih čustev, da ne bi bili prehitro prizadeti. In res je tudi, da težje najdeš pravi trenutek za pogovor o odnosu, če razmerje vznikne iz one night standa, kot se zgodi v Anjinem in Bojanovem primeru.

  1. V pisanju si uporabila tudi posebno tehniko, s katero z vidika Anje pripoveduješ o Bojanovem življenju, kot da se je vse skupaj zares zgodilo, čeprav gre v resnici le za pripovedovalkine domneve. Od kod si dobila idejo za to in zakaj se ti je to zdelo boljša izbira od dveh različnih pripovedovalcev, tj. Anje in Bojana?

V eni od različic romana, ki sem jih zavrgla, preden sem prišla do končne, so bili odlomki, v katerih se pojavi Bojan, dejansko napisani v tretji osebi, vendar se Literinemu uredniku to ni zdelo prepričljivo – dejal je, da je ta nenaden preskok iz prve osebe zmotil njegov tok branja, ravno ko je dobro zapopadel Anjino perspektivo. Nekaj časa sem zato razmišljala, da bi te odlomke kar odstranila, potem pa sem po naključju ravno v času, ko sem delala še zadnje popravke romana, brala knjigo The Wife Meg Wolitzer, ki je prav tako napisana v prvi osebi in kjer pripovedovalka, žena, podaja domneve o tem, kaj se je z njenim možem dogajalo, ko je ni bilo zraven, dokler nisi več prepričan, ali v resnici ve, da se je to zgodilo ali pa si vse skupaj samo domišlja. To se mi je zdela zanimiva in spretna pripovedna tehnika, zato sem pomislila, da bi lahko nekaj podobnega vpeljala tudi v scene z Bojanom. Uredniku se je zdelo, da to deluje bolje, tako da sem potem obdržala tak način naracije.

  1. Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Nov roman, doktorat, kakšna rezidenca v tujini bi bila tudi dobrodošla, vmes pa se bom poskusila imeti karseda fino.

Larin roman lahko kupite tukaj.

5 HITRIH Z LARO

Pri svojem zadnjem romanu sem najbolj ponosna na … to, da sem vztrajala pri viziji, ki sem si jo zastavila, in jo uspešno pripeljala do konca. Pa da je nastajal v zelo nemirnih časih, a se mu to, vsaj mislim, ne pozna.

Malomeščanska sem v tem, da … sem obsedena z redom, predvsem kar se tiče knjižnih polic (v kuhinji nisem tako striktna). Za brisanje prahu na njih in razporejanje knjig lahko porabim kar nekaj časa – in potem jih seveda ponosno kažem gostom. Pa včasih sem se zelo obremenjevala s tem, kaj si o meni mislijo drugi, a to me je na srečo minilo.

Najraje pišem v …

Postelji.

Trenutno berem …

Zaljubljenosti Javierja Mariasa, zelo priporočam!

Želim si, da bi napisala …

Rekla bi Iskanje izgubljenega časa, ampak se s tem najbrž že preveč ponavljam, pa niti nimam discipline, kakršno je imel Proust, tako da bom raje izbrala Parfum Patricka Suskinda. Vsakič, ko berem ta roman (preberem ga na vsakih nekaj let), me osupne, kako noro dobro je napisan …

FOTO: MANCA KOCJANČIČ

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja