K N J I G E

SALLY ROONEY: POGOVORI S PRIJATELJI

Conversations with Friends je v izvirniku izšla leta 2017, kmalu potem pa navdušila skoraj kogarkoli, ki jo je prijel v roke. Reviji Vogue in Elle sta jo uvrstili na svoj seznam 100 najboljših knjig, nominirana je bila za mednarodno nagrado mesta Dublin, v branje pa so jo priporočala tudi številna slavna imena, recimo Sarah Jessica Parker, Zadie Smith in Celeste Ng. Pa ne samo to – če angleški naslov romana vtipkamo v Instagram, nam ta postreže z več kot 5000 fotografijami, in čeprav tega za druge bestsellerje nisem naredila, si upam trditi, da so Pogovori s prijatelji ena od na Instagramu največkrat ovekovečenih knjig. Gre le za res lep modni dodatek, ki ga v svoje #flatlay fotografije radi vključujemo milenijci po vsem svetu, ali v čem je razlog za tako veliko priljubljenost knjige, katere zgodba sicer na prvi pogled niti ni tako zelo posebna?

Glavna junakinja in pripovedovalka zgodbe je Frances, predstavnica milenijske generacije, ki bi jo na prvo žogo lahko opisali kot inteligentno, preudarno, nekoliko snobovsko, zadržano in ravnodušno (čustveno hladno?) študentko književnosti. V Dublinu začenja kariero pisateljice in skupaj z Bobbie – svojo najboljšo prijateljico in nekdanjo punco – s svojo poezijo nastopa na literarnih večerih. Na enem od teh dekleti spoznata neverjetno kul in že uveljavljeno pisateljico Melisso, in ker je simpatija obojestranska, ju ta začne vabiti na večerje, na morje in tako naprej. Na enem od teh srečanj dekleti spoznata Melissinega moža Nicka, včasih zelo uspešnega, še vedno pa zelo privlačnega igralca. Frances se z njim najprej le nedolžno dopisuje, kmalu pa zaplete v odnos, ki postaja vedno bolj intimen, iz trenutka v trenutek pa tudi vedno bolj boleč …

Če v obzir vzamemo, da se je pod Pogovore podpisala komaj 28-letna Sally, ki jo javnost imenuje tudi Jane Austen prekariata oz. Salinger za generacijo Snapchata, si široko priljubljenost knjige – predvsem med Instagram oz. milenijsko generacijo – lahko zelo preprosto razložimo. Tudi Sally je milenijka, kar  pomeni, da Sally milenijce šteka, milenijci pa štekamo njo, njene like in njeno knjigo. Kratki, odsekani stavki in minimalističen slog pisanja si lahko razlagamo kot literarni ekvivalent najbolj stajliš IG fotografijam (na njih je zmeraj veliko beline in eden ali le par motivov), dejstvo, da je roman poln opisov vseh navzven vidnih malenkosti, pa sijajno paše v svet sodobnega milenijca – saj veste, takšnega, ki na Instagram in druga omrežja dan za dnem objavlja fotografije vsega, kar je videl, jedel, doživel oz. krajše – takšnega, ki ga zanima predvsem tisto, kar je vidno navzven.

Seveda pa ni le zunanja forma tista, ki prepriča – je duh časa, ki ga je pisateljici uspelo ujeti preko likov, predvsem glavne junakinje Frances, katere edino resničnost poznamo in za katero bi lahko rekli, da je podobna resničnosti tipične milenijske duše. Frances ima namreč kar nekajkrat v romanu občutek, da nekaj mora storiti, da se tako in tako mora obnašati, v čemer se lahko prepozna marsikdo od nas, ki – medtem ko drsa po popolnih Instagram fotografijah – misli, da mora imeti takšno življenje, živeti tak odnos, iti tja, čutiti to, imeti to … Podobnost pa se tukaj še ne konča;

  • Čeprav je Frances inteligentna, čeprav ima navidez vse, nekako ne ve, kaj točno bi v življenju počela sama s sabo – precejkrat sem imela med branjem namreč občutek, da jo preveva nekaj, kar bi morda najbolje opisala kot praznino nesmisla. Je morda to ravno zato, ker ima – vsaj kot mislimo na začetku –  vsega dovolj? (“Čeprav sem vedela, da bom prej ali slej morala v službo s polnim delovnim časom, prav gotovo nikoli nisem razmišljala o sijoči prihodnosti, kjer bom plačana za opravljanje ekonomske vloge. Včasih sem imela občutek, da me lastno življenje preprosto ne zanima, kar me je potrlo.”)
  • Frances tako kot večina ljudi vstopa v intimne, ljubezenske odnose, ki pa – kot spet morda najbolj značilno za milenijsko generacijo – niso najbolj konvencionalni. Najprej je v intimnem odnosu z Bobbie, nato je v intimnem odnosu z Nickom, pri vsem skupaj pa me je med branjem blazno zanimalo tudi, kakšen odnos imata v resnici med sabo Bobbie in Melissa oz. Melissa in Nick? (Mimogrede, v intervjuju, ki ga najdete na koncu knjige, je avtorica poudarila, da je imela precejšnje težave s tem, da se je osredotočila na en sam glavni lik.)
  • Nobeden od odnosov, ki jih Frances ima (z mamo, z očetom, z Bobbie in predvsem z Nickom), ni tak, kot bi moral biti. Vedno je nekaj, kar ostane skrito, kar ostane neizrečeno, in čeprav glavna junakinja čuti, da do koga od njih goji globoka čustva, se zdi, da tega ne zna ubesediti, da je med njo in objektom njene ljubezni vedno neka pregrada. Da je strah biti 100-odstotno iskren in takšen, kot si, da so temelji, na katerih so te odnosi zgrajeni, največkrat zelo trhli. Da jim manjka globine, nekaj velikega, občutek neke bližine, ki je med njimi zares sama nisem začutila. To bi morda lahko pripisali slogu, ki je – kot že omenjeno – preprost in popolnoma nepretenciozen – ali pa temu, da te praktično ni.

Nobene velike zgodbe torej, nobenih velikih dogodkov, samo življenje takšno, kot je, samo (majhna) zgodba in junaki, v ki se jim v resnici na dogajalni ravni ne pripeti nič zares usodnega (“Naslednjih nekaj dni sem po cele ure bolščala v svoj telefon in nič naredila. /…/ Stvari so tekle naprej.”). <kar je usodno, je tisto, kar se zgodi znotraj njih – pa tudi tega ni veliko. Frances je recimo skozi celoten roman ves čas bolj ali manj ista, edino na koncu, ko doživi preblisk, dobimo občutek, da se nekako spusti s piedestala in je zmožna bolj iskrene, čustvene komunikacije.

Poleg tega, da izvrstno ujame duh današnjega časa, pa je mene v romanu posebej navdušilo še nekaj – že prej omenjeni nekonvencionalni odnosi in dejstvo, da jih vsi protagonisti živijo brez pomislekov, da ne čutijo potrebe, da se morajo zanje komurkoli opravičevati (na Irskem že, kako močan pa bi bil ta pritisk v Sloveniji?), da jih morajo kakorkoli popredalčkati oz. poimenovati – da lahko samo vstopajo vanje in da eden od njih ne izključuje nujno drugega. Da lahko podobna čustva gojiš do več oseb in da s tem ni čisto nič narobe. Da ni čisto nič narobe niti s tem, da se stvari včasih spremenijo le v tebi, navzven pa vse ostaja bolj ali manj enako.

In za konec še dobra novica – drugi roman Sally Rooney, Normal People, bo letos (bojda že oktobra) izšel pri Mladinski knjigi.

“Nekatere stvari moraš preživeti, preden jih razumeš. Ne moreš vedno vsega gledati analitično.”

Sally Rooney, Pogovori s prijatelji, Založba Sanje, 2019, cena: 15,95 EUR.