Z G O D B E

PREDSTAVE

Človek sem – tak, ki si težko predstavlja vso pahljačo možnosti, ki se odpira pred mano. Težko si predstavljam, kako je živeti v Ameriki (ali Švici), težko si predstavljam, kako je razmišljati o biznisu in nič drugega kot o biznisu, težko si predstavljam, kako lahko vse, kar si, in vse, kar imaš, pospraviš v en majhen nahrbtnik, s katerim si danes tu in jutri tam. V Ameriki ali v Švici, pravzaprav ni važno, kje, samo da je dežela sanj, za katero upaš, da se iz nje ne boš nikoli zbudil. Težko si predstavljam, kako je imeti šest ničel na računu in kako so te ničle tvoj smisel, kako te lahko dvignejo, ko te vse ostalo podere. Sesuje. Te priklene na kavč in temne misli. Težko si predstavljam, kako je imeti bogate prijatelje, hišico nekje na morju – letos tu, drugo leto tam – 22.000 evrov na sezono, težko si predstavljam, kako je imeti avto, ki stane toliko kot stanovanje, ki si ga sama le s težavo privoščim. Težko si predstavljam, kako se počutiš, ko imaš torbico, ki stane toliko kot šest mojih plač, ali kako je zakorakati v prostor in vedeti, da v njem lahko kupiš vse, kar oplazi tvoj pogled. Vključno z ljudmi. Vse to si težko predstavljam. Veliko lažje si po drugi strani predstavljam kup enega nesmisla, recimo to:

  • kako je biti plašč. Moj plašč. Predstavljam si, kaj vse bi povedal, ko bi namesto blaga imel še usta, ko bi imel še dušo – tudi takrat, ko ga jaz ne bi nosila. Ko bi – tako kot sedaj – že od lanske zime visel v omari, ujet med vse druge žrtve, ki jih je tja odložila moja nečimrnost, predstavljam si, čisto lahko – ker je veliko lažje govoriti v imenu drugega, kadar je v svojem pretežko –, kako bi kaj povedal o svoji prelepi barvi. Podobna je – ali pa si to vsaj domišljam, da bi vse skupaj izpadlo bolj poetično – barvi mojih lic, kakršna postanejo, ko me vprašaš kaj, na kar ne želim odgovoriti (Zakaj je bilo ___________ to tako v tvoji družini?/Kaj si misliš o tem ____________, ki sem ga sklenil, bo uspelo? Ima najin odnos kaj prihodnosti?), ali pa tistemu, kar sedem dni na mesec teče med mojimi nogami in te ne moti pri čisto ničemer, kar počneva – važno je samo, da priteče vsak mesec znova. Dokler je tako, ni razloga za preplah. Skrb. Odgovornost. Teh ti ne maraš preveč, a to je nekaj, česar plašč, ki je takšne barve kot ljubezen, ne more vedeti. On v resnici ne more vedeti in povedati čisto ničesar. Niti tega ne, da je ustvarjen zato, da me objame, da se v njem lahko cela izgubim (sploh sedaj, ko mi je malce prevelik), ko je najbolj hladno. Ko je tako mraz, da boli. Plašč tega v resnici ne more vedeti, podobno, kakor ne more vedeti niti, kako zelo sem ti ga hvalila, kako zelo sem komaj čakala, da si ga nadanem, ko bo tako mraz, da bo bolelo in me boš lahko videl v njem. Ne vem, če me kdaj boš, vem pa, da to plašča čisto nič ne žalosti. A si rada predstavljam, da je drugače. Podobno si rada predstavljam, da je nekaj takega:
  • S svečami, ki sva jih prinesla iz Ikeje. Rada si predstavljam, da jočejo, ker ne vejo, ali jih boš videl, kako bodo dogorele na mojem balkonu, čisto vse, rada si predstavljam, da bi večno dišale ne samo po cottonu, kakor piše na embalaži, ampak tudi po sreči, kakršna spremlja vse ljubezenske začetke in zaradi katere misliš, da se pred tabo in tistim nasproti tebe odpira pahljača različnih možnosti. Vse so seveda za vaju pozitivne. (tako se je bolj ali manj dozdevalo tudi nama)
  • S krožniki, ki sem jih v Ikeji postavila na blagajno skupaj s skodelicami za kavo in si jih suvereno plačal, kot samoumevno plačaš nekaj, kar bo pač tvoje. Oni so si tega želeli – da bi bili vsaj malo tvoji, da bi kdaj jedel z njih (in to ne samo nesrečnega rogljička, polnjenega z jagodno marmelado), da bi jih kdaj v zaljubljenosti, ki zna biti velikokrat malo raztresena, butnil, jih opraskal, da ne bi bili več popolni, da bi bili diametralno nasprotni tebi in meni. Nama.
  • Z vsemi poletji, o katerih sem ti pripovedovala, da sem jih doživela
  • Z vsemi prijatelji in prijateljicami, ki jih (še) nisi spoznal
  • Z vsemi knjigami, ki v mojem stanovanu razočarane čakajo, da jih vzameš v roke …

Čisto podobno si lahko predstavljam nekaj takega tudi z vsemi tvojimi stvarmi, recimo plaščem, ki si ga sredi poletnega dne oblekel samo enkrat, samo da sem videla, kako ti pristaja, zdaj pa v omari razočarano čaka na dan, ki ga morda nikoli ne bo, ko bi te v njem v mrazu, ki reže, videla zares.

Dolg je seznam stvari in neuporabnih predmetov, ki čakajo v najinih omarah in predalih. Lahko si predstavljam, da to počnejo razočarana, sesuta, naveličana, a v resnici vem, da ne počnejo čisto nič od tega. Da jim je pravzaprav čisto vseeno in da o tem razmišljam samo zato, ker je lažje govoriti v tujem imenu, kadar je v svojem pretežko. Da to počnem zato, ker si nekatere druge stvari predstavljam veliko težje od plaščev, sveč, skodelic in krožnikov, ki imajo čustva, ki govorijo; recimo to, kako uskladiti najine predstave, da bi skupaj ustvarile predstavo. Tako, pri kateri zastor ne bi padel skoraj takoj zatem, ko bi si (jih) zaupala.