K N J I G E

BRALNI NAMIGI: ALEKSANDRA DOBNIKAR

Po daljšem predahu je čas za nov bralni seznam, ki je na objavo žal čakal veliko predolgo, se ga pa vseeno lahko lotite v hladnih jesenskih večerih, saj je na njem nekaj zarees dobrih knjig, ki sta jih na svoj seznam dodali tudi že prejšnji dve ‘gostji’ –  Ivana Djakovič in Gospodična knjiga. Kakorkoli … tokratnega je prispevala Aleksandra Dobnikar, avtorica IG profila @dozadnjestrani, ki je še eden od mnogih, po katerih je vredno poscrollati, kadar vam zmanjka idej za branje. V to najpomembnejšo prostočasno dejavnost se je Aleksandra zaljubila že zelo zgodaj, verjetno najbolj po zaslugi Dahlove Matilde. “Tako kot ona sem si želela v knjižnico oditi z majhnim vozom in z njim domov odtovoriti goro knjig. Ker voza nisem imela, sem se žal morala sprijazniti z nahrbtnikom,” je v spremnem tekstu o svoji ljubezni do branja zapisala 26-letna anglistka. “Nekaj časa je trajalo, da sem izoblikovala okus in ugotovila, katere knjige in teme mi najbolj dišijo. Najrajši imam takšne, pri katerih se moram vsakih nekaj strani ustaviti in počakati, preden nadaljujem. Včasih me tako presune zgodba, včasih pisanje. Takšne so bile zame npr. Skrivna zgodovina, Pokliči me po svojem imenu in The Song of Achilles. Berem veliko, pa vendar se mi včasih zdi, da še vedno premalo in prepočasi. Ta omejenost s časom me nenehno po malem spravlja v obup.”

  1. Stoner, John Williams

Zalotil se je, da se sprašuje, ali je vredno živeti; ali je kdajkoli bilo. Takšno vprašanje, je domneval, prej ali slej obide vsakogar; spraševal se je, ali se tudi pri drugih pojavi s tako neosebno silo. Vprašanje je s seboj prineslo žalost, toda šlo je (tako je menil) za vseprežemajočo žalost, ki ni imela kaj dosti opraviti z njim samim ali njegovo usodo; še tega ni mogel reči, ali je vprašanje vzniknilo iz najočitnejšega razloga, in sicer iz tega, v kaj se je sprevrglo njegovo lastno življenje.

Vsake toliko se pojavi knjiga, za katero že pred samim branjem vem, da bo postala ena izmed mojih najljubših. Tak je bil tudi Stoner. Roman sodi med akademske romane, kamor lahko uvrstimo tudi moje najljubše delo Skrivno zgodovino Donne Tartte, o kateri je v prvi rubriki že pisala Ivana. Stoner se vrti okrog ljubezni do literature, učenja in poučevanja. Obenem pa opisuje posameznika, čigar življenje je na prvi pogled komajda kaj več kot mizerno bivanje. Glavni lik Stoner stoično sprejme vsako oviro, ki mu jo življenje zastavi, in potrpežljivo čaka, da tegobe minejo. Zlahka bi trdili, da je njegovo življenje pusto, dolgočasno in povsem brez smisla, a njegova gonilna sila vseskozi ostane ljubezen do znanja in branja. Wiliamsov slog pisanja tiho in počasi plete biografijo Stonerja, človeka, ki bi lahko bil povsem obupan in besen. Vendar ni. Srečo išče v malenkostih in med platnicami knjig.

John Williams, Stoner, Mladinska knjiga, 2016, prevod: Breda Biščak.

  1. Ure, Michael Cunningham

Virginia pomisli, koliko več prostora zavzemajo bitja za časa življenja kot za časa smrti; koliko iluzije o velikosti je v gibih in premikih, v dihanju. Kot mrtvi smo razkriti v svojih pravih razsežnostih in te so presenetljivo skromne.

Medtem ko sem bila z domačimi branji v osnovni in srednji šoli malce ‘skregana’, sem preko obveznega branja v okviru študija odkrila kar nekaj mojih danes najljubših del. Roman Ure je eno izmed njih. Roman odlikuje lirično pripovedovanje, ki se osredotoča na trojico glavnih likov: treh žensk iz treh različnih obdobij. Roman je motivno in pripovedno tesno prepleten z Gospo Dalloway Virginije Woolf, ki v Urah nastopa kot ena izmed glavnih likov. Vodilna nit pripovedi je čas, s katerim se obremenjujejo vse tri ženske, prav tako pa tudi žalost. Melanholija. Na prvi pogled so njihova življenja popolna, vendar se nobena izmed njih ne počuti izpopolnjeno, vse tri potihem sanjajo o drugačnem življenju. Tri ženske iz različnih obdobij imajo več skupnega, kot bi si mislili. Vse povezuje Gospa Dalloway pa tudi njihova žalost, hrepenenje po drugačnem življenju in sanjarjenje o le-tej alternativi. Bralec dobi občutek, da so vse tri ženske le tri plasti ene same in njen odraz v treh različnih zgodovinskih obdobij.

Michael Cunningham, Ure, Sanje, 2003, prevod: Suzana Tratnik.

  1. Osmi poverjenik, Renato Baretić

»Ta dialekt, to trećićanščino, to razumeš, mislim, čisto?«

»Kuoha pensoaš, son oanke soam Tretjitjoan! Utuoc je Tretjitjoan, oanke moat je bila, puokuojna. Son tuka ruojen, son tuka toanto vito!« odgovori Tonino v isti sapi in vse skupaj začini s tistim svojim širokim nasmeškom.

Knjigo sem brala pred nekaj leti in kmalu jo nameravam spet vzeti v roke. Mika me trditi, da je Osmi poverjenik idealno plažno branje, po možnosti za na kakšno hrvaško plažo, saj se tudi odvija na majhnem (izmišljenem) hrvaškem otoku Trećić.  Roman je namreč prežet s humorjem, branje kar leti in strani se kar obračajo same od sebe. Vendar ima ves ta smeh precej grenak prizvok. Prebivalci Trećića so navidez pozabljeni od vsega sveta, a obenem živijo v povsem funkcionalnem vsakdanu, v sistemu, ki so si ga ustvarili sami in ki ga veljaki s celine nikakor ne morejo razbiti. Največja poslastica in odlika romana pa je govorica otočanov in posledično tudi prevod, ki ga nikakor ne morem prehvaliti. Otočani namreč govorijo posebno mešanico dalmatinskega narečja, avstralske angleščine, italijanščine in še kakšnega jezika. Bralec se skupaj s Sinišo, novim prišlekom na otoku, posledično nauči novega jezika. Če jih na samem začetku romana ne razumeš praktično nič, si na koncu že tekoč govorec tega izmišljenega jezika.

Renato Baretić, Osmi poverjenik, Mladinska knjiga, 2006, prevod: Đurđa Strsoglavec.

  1. Smisel konca, Julian Barnes

Kako pogosto pripovedujemo zgodbo svojega življenja? Kako pogosto prilagajamo, krasimo, izrezujemo? In dlje ko traja življenje, manj imamo ob sebi prič, ki bi lahko dvomile o našem pripovedovanju, ki bi nas opomnile, da naše življenje ni naše življenje, temveč samo zgodba, ki smo jo povedali o svojem življenju. Povedali drugim, ampak – v glavnem – sebi.

Smisel konca me je povsem presenetil. Všeč so mi knjige, kjer zgodba pogleduje v preteklost in jo poskuša prevrednotiti skozi oči sedanjosti. Knjige, ki se ukvarjajo s spominom in tem, kako krhek je slednji. Nezanesljivi pripovedovalci so nekaj najbolj zanimivega v literaturi. Osrednji lik Tony v svojih zrelih letih obuja spomine na mladost, enigmatičnega prijatelja Adriana in na bivše dekle Veronico. V roke med drugim dobi tudi Adrianov dnevnik in obsesivno poskuša raztolmačiti, kaj se je zgodilo desetletja nazaj. Dnevnik pravi eno, Veronica drugo, spet njegov spomin nekaj čisto tretjega. Roman je na trenutke berljivo filozofski in ponazarja, kako varljiv je naš spomin. Le-ta je namreč povsem subjektiven in dovzeten za prirejanje: leta kasneje se spomnimo le tistega, česar se želimo spomniti, in na tak način, kot si želimo. Resnična zgodba je največkrat povsem drugačna.

Julian Barnes, Smisel konca, Mladinska knjiga, 2012, prevod: Valerija Cokan.

  1. Pogovori s prijatelji, Sally Rooney

Gradually the waiting began to feel less like waiting and more like this was simply what life was: the distracting tasks undertaken while the thing you are waiting for continues not to happen.

Moja pričakovanja glede tega romana so bila velika, obenem pa pred branjem o zgodbi nisem vedela ničesar in sem se tako pustila presenetiti. Posledice? Komaj čakam, da se lotim njenega drugega romana Normal People! Prvenec se bo nedvomno bolj dopadel milenijcem. Mlado dvajset-in-nekaj let staro dekle se spusti v afero s starejšim poročenim moškim, prevprašuje čustva, razmerja, medčloveške odnose in seksualnost. Ni lik, ki bi se ti zasidral v srce, saj je maščevalna in ljubosumna, večino časa pa tudi povsem apatična v odnosu do drugih. Je povsem brez ciljev in vizije za prihodnost, ne ve, kaj bo počela po končanem študiju, ne ve, česa si želi. Rooneyjeva nas tako spretno vodi po kompleksni psihi mladega dekleta, ki nima pojma, kaj bi samo s sabo, obenem pa v svojem pisanju ohranja preprost in berljiv slog.

Sally Rooney, Pogovori s prijatelji, Sanje, 2019, prevod: Vesna Velkovrh Bukilica.