K N J I G E

ZAKAJ BRATI ŠE KAJ DRUGEGA KOT INSTAGRAM POSTE?

Najprej zato, »ker branje odpira povsem nove svetove«. To so zelo pomembne, za moje bralne navade ključne besede, ki si jih bom za vedno zapomnila. V želji, da bi nas motivirala za branje, jih je izrekla naša vzgojiteljica v vrtcu, ki s ‘povsem novimi svetovi’ najbrž ni mislila tistih, ki se nam odpirajo na Instagramu. Svetov, v katerih kraljujejo barviti zajtrki, pastelna oblačila, flatlayi in duck fejsi in ki so običajno ubesedeni v kratkem generičnem captionu‘Wonderful life’, ‘Happy moments’, ‘Vitamin sea’ –, v njih pa veljajo zelo stroga pravila, kaj je prav in kaj narobe. Kaj je sprejemljivo (beri: fotogenično) in kaj vredno našega lajka in naše pozornosti (pritegniti jo je treba v 4 sekundah). Ne, vzgojiteljica je namigovala na svet, ki se nam odpira v knjigah. Meni se je, nekaj mesecev kasneje, ko sem se zares naučila brati, zares odprl. In to na široko. Najprej preko slastnih pojedin, ki jih je 5 prijateljev imelo med svojimi avanturami in ki so bile opisane tako nazorno, da sem ob branju vedno tudi jaz postala lačna, potem preko Caffe Cluba, pri branju katerega sem bila ves čas razpeta med tem, ali mi je karakterno bolj všeč Lucy ali Andy, pa nato še preko Novohlačnikov, Amy št. 7, Agathe Christie, Dese Muck itn. Brala sem ves čas, kjerkoli sem lahko, entuziastično in veselo, kakor nekdo, ki se prvič zaljubi. Prav požirala sem jih, knjige, stran za stranjo, pozno v noč, fizično prikovana na posteljo ali na sedež na avtobusu, v glavi pa daleč stran od tistega, kjer sem v danem trenutku pač morala biti. Zgodbe so me zgrabile strastno, z vso močjo. Pokazale so mi, da nič na svetu ni le prav ali narobe, da je skoraj vsako stvar mogoče oprostiti ali vsaj razumeti, predvsem pa so mi omogočile, da sem poleg svojega dokaj dolgočasnega – če odštejemo par dramatičnih dogodkov – lahko občasno živela še nešteto drugih življenj.

Ko sem se v prvih letih branja ‘potapljala’ v zgodbe, so mi te velikokrat sprožile več čustev kot moje lastno življenje, s količino prebranih knjig – teh je bilo vsaj do konca študija iz leta v leto več – pa je (čustveno) doživljanje prebranega postajalo vedno manj intenzivno. Literarni teoretiki bi na tem mestu najbrž pokimali, da je tako edino pravilno, saj da dobrih knjig ne ocenjujemo glede na to, ali nas spravijo v posebno čustveno stanje ali ne, sama pa se s tem – navkljub diplomi iz primerjalne književnosti in slovenistike – žal ne strinjam. Za vsako knjigo, ki jo primem v roke, si želim, da me gane, da me pretrese, me navduši in mi da misliti, da je takšna kot ljubezen, ker konec koncev zame knjiga je ena največjih ljubezni. Toda z vedno večjim kupom knjig je vedno manj teh občutij, vedno večkrat lahko berem neprizadeto in nedoživeto, brez empatije in z distanco. Likov ne začutim zares, zgodba me ne potegne tako, da knjige ne bi mogla skoraj kadarkoli odložiti (in vmes poscrollati po Instagramu), tudi najbolj ekstremne med njimi me včasih ne premaknejo več.

V enem obdobju sem o razlogih za to kar poglobljeno razmišljala in prišla do zaključka, da ljudje z leti in izkušnjami žal postajamo vedno trši in obremenjeni sami s sabo, tuje stiske se nas vedno težje dotaknejo, nedvomno pa ima ta pripetljaj marsikaj opraviti tudi z našo pozornostjo, ki je nismo zmožni zadržati skoraj niti toliko, da bi se prebili čez malce daljšo novico na katerem od informativnih spletnih portalov. Prilagodili smo se. Navadili. Na dolžine FB in IG tekstov, na skop jezik in svet, ki seže približno do tja, do kamor sežejo interesi tistih, ki jih followamo. Veste, naš svet pa v resnici lahko seže veliko dlje. Naša pozornost se lahko izboljša, več lahko čutimo, le telefone moramo odložiti in v roke vzeti kaj drugega. Recimo kakšno dobro knjigo. Privoščite si jo, tako naivno, kot ste se prvič zaljubili. Začutite zgodbo. Opazujte slog. Pozabite, kdo ste in kje ste. Lažje vam bo šlo kot meni, ki se – zaradi vsega prej naštetega, pa tudi zato ker jih je že toliko za mano – ne ‘zaljubljam’ več tako pogosto. A vseeno brskam, kupujem, prebiram (tudi če samo prve strani). In včasih se vseeno zgodi. Popolnoma se izgubim v tujem svetu, kar naenkrat skupaj z Lilo in Lenu odkrivam neapeljske ulice (Elena Ferrante: Genialna prijateljica), skupaj s prostitutko  po enaindvajsetih letih vstanem iz groba (Eka Kurniawan: Lepota je pogubna), ponovno doživljam del svojega otroštva in vsega, kar je v njem manjkalo (Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset), se sprašujem, kdaj/če sem pa jaz odrasla (Eva Mahkovic: Na tak dan najbolj trpi Mastercard) ali pa samo uživam v atmosferi dolgih stavkov, ki zahvaljujoč avtorjevim ironičnim in hudomušnim pripombam opisanim tragičnim dogodkom odvzamejo nekaj teže (Jose Saramago: Esej o slepoti).

Ja, to so te občutki, ki vam jih branje insta novic nikoli ne bo dalo. To so občutki, ko končaš z branjem zares odlične knjige in se počutiš kot telefon, ki je znova napolnjen na 100 %. Odložite ga in si to privoščite malce večkrat, saj boste v nasprotnem primeru vedno bolj napolnjeni z negativno energijo, posledično pa tudi izpraznjeni. Oropani. Vseh mogočih svetov, karakterjev in čustev, po katere vam ni treba iti daleč. Le med knjižne police …