K N J I G E,  O P I S A L N I C I

DECEMBRSKI KNJIŽNI NAMIGI: PISALNICA

Časa, da ujamete 35. slovenski knjižni sejem, ni več veliko. Ga je pa dovolj, da sebi ali komu od najbližjih za novoletno darilo poklonite kakšno dobro zgodbo. Spodaj je seznam tistih, ki so se me v zadnjem času najbolj dotaknile.

  1. Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard

Nominiranko za knjigo leta 2019 – med njimi je tudi Evina druga knjiga, Vinjete straholjubca – sem kupila skoraj takoj, potem ko je izšla. Peljala sem se z morja in se na poti domov ustavila še v shopping centru. Kupiti sem hotela nekaj hrane, na koncu pa sem se ven odpravila še z na tak dan najbolj trpi mastercard. Plačala sem jo seveda z mastercardom, in čeprav se velikokrat zgodi, da nakupe z omenjeno kartico na koncu obžalujem, se to tokrat ni zgodilo. Knjigo sem – priznam – kupila zato, ker je roza in ker je izredno lepo oblikovana, pa kar me je mučila radovednost, kakšna je knjiga, v celoti sestavljena iz Facebook objav. Odlična. Z malimi začetnicami, hashtagi in različnimi tematikami; vključuje vse od svetnikov, seznamov, #basicbitch sage, naključnih pogovorov, ki jih avtorica ujame, ko se zadržuje na različnih koncih Ljubljane, pa vse do pomlajevalnih kremic in najdražjih blagovnih znamk. Knjiga je, kakor so ji že večkrat očitali, res pop, avtorica se v zapisih dotika tem, ki bi jih mirne duše lahko označili za plehke, a jaz v tem ne vidim popolnoma nobenega problema, ravno nasprotno. Všeč mi je, kako je avtorica po eni strani del vse te plehkosti, kako to plehkost, to pehanje za materialnim, še potencira s svojimi nekoliko snobovskimi izjavami, s svojim lifestyleom (ki ji ga omogoča mastercard) in kako je kljub temu iz njenih izjav razvidno, da se iz same sebe, pa tudi iz drugih dela norca. Da vzpostavlja ironično distanco. Da je sposobna globokih, razmisleka vrednih uvidov. O tem, kako živeti, kako smo vedno preveč nekaj, pa premalo nekaj drugega, kdaj postanemo odrasli, pa kako pohendlati vsa ta čustva, ki so v nas, in tako naprej … Definitivno moj najboljši letošnji nakup in najbolj navdihujoče branje (zaradi katerega sem impulzivno tekla po chanel šminko), ki ga imam ves čas na nočni omarici. Nisem je še prebrala do konca, varčno si jo doziram. Ker se mi zdi, da mastercard ogromno pove o današnjih odnosih in vrednotah. Ker se mi zdi, da je čisto malo zgodba vseh (dokaj) mladih žensk.

“nekatere punce so dobre in odprte in upajoče

večnost jim pomeni tri mesece, ne pa treh, štirih 

let in spremenjenega pogleda na svet

nekatere punce ne podvomijo o dobri naravi sveta

ne dvomijo o srečnih koncih

ali v to, kar je za srečen konec oklical svet

jaz pa mislim samo, da bom z vsakim dnem,

ki gre mimo

 

postala večja prasica.”

2.  Sally Rooney: Normalni ljudje

Prva milenijska avtorica prepriča tudi v svoji drugi knjigi (o prvi sem pisala tule). Ne toliko s svojim slogom, ki je meni osebno preveč minimalističen in preprost, ampak zaradi teme, ki jo obravnava. Zaradi pripovedi o Marianne in Connelu, dveh posameznikih, ki sta obremenjena vsak s svojimi travmami, ki sta skozi vsa dolga leta močno povezana, a zaradi različnih pritiskov nikoli nista povsem skupaj. Ali pa sta … pa potem spet nista. Ker nekaterih stvari ne moreta izreči, ker raje molčita, ko bi bilo za njiju bolje, da bi govorila, ker se razmerja moči v njunem odnosu zdaj prevesijo v eno, zdaj v drugo stran … pa seveda zato, ker normalnih ljudi v resnici ni, so le odnosi, ki se vsakič znova izkažejo za presneto zapletene, tudi če se imamo še tako radi.

“Vsa ta leta sta bila kot rastlinici, ki si delita isto zaplato prsti, se zraščata ena okoli druge in se zvirata v nemogoče položaje, da bi druga drugi naredili prostor.”

3. Elena Ferrante: O izgubljeni deklici

Eleno sem “spoznala” pred približno štirimi leti, ko sem v roke dobila njene Dneve zavrženosti. Dvakrat sem jih odložila, ker sem med branjem (kmalu pa tudi v živo, zaradi dogodkov, ki so se mi zgodili) v sebi začutila zelo veliko tesnobo … Tretjič sem jih prebrala do konca in bila navdušena. Nad nenavadnim tematiziranjem razpada zveze, nad močno metaforiko, predvsem pa nad slogom. Takšen je tudi v njenem Neapeljskem ciklu, ki pripoveduje zgodbo o prijateljstvu med dvema ženskama, Lilo in Lenu. Retrospektivno – potem ko Lila izgine neznano kam – ju v štirih knjigah spremljamo od otroštva pa vse do zrelih let, ki jih Ferrante popiše v O izgubljeni deklici, zadnjem delu, ki je izšel na knjižnem sejmu, in če ste prebrali prejšnje tri , veste, o čem govorim. Če jih niste … dajte jih. Ne gre le še za eno tipično zgodbo o prijateljstvu, ampak za pripoved, ki te posrka. Zaradi prelepega, tekočega sloga, zaradi vseh teh kompleksnih odnosov med družinami, zaradi avtoričine prepričljivosti, s katero popisuje čustva in preko Lenu reflektira zapleteno žensko prijateljstvo, ljubezenske odnose, politične nemire, feminizem, materinstvo itd.

“Kje pa piše, da bi naša življenja morala imeti smisel?”

4. Javier Marias: Zaljubljenosti

Zaljubljenosti so izšle že leta 2013, jaz pa sem jih odkrila šele sedaj. V njih imamo žensko, pripovedovalko, ki vsak dan, preden gre v službo, odide v kavarno. Tam opazuje par, ki se ji zdi naravanost popoln, nato pa se s tem popolnim parom nekaj zgodi, in njihova življenja se prepletejo na način, ki ga ne bi pričakovali … Morda ta kratka obnova ne zveni nič kaj obetavno, a pri Zaljubljenostih se gre v resnici za nekaj drugega bolj, kot se gre za golo zgodbo. Za to, da imamo pripovedovalko, ki večino časa ne govori o dejstvih, o tistem, kar se je resnično zgodilo, ampak o tistem, kar bi se lahko, kar le predvideva, da se je. Gre za t. i. pogled drugega, ki govori o drugih ljudeh, o sebi pa ne pove nič kaj veliko. Koliko je resnice v njenem pripovedovanju in koliko preko pripovedovanja o drugih pove o sebi? Poleg omenjenega je velik plus tudi pisateljev slog, v katerem prevladujejo dolgi, zapleteni stavki, v katerih večino časa ne opisuje dogajanja, ampak le-tega komentira in reflektira ter na ta način bralca vabi k razmisleku. K drugačnemu uvidu stvari. Ljubezni, zaljubljenosti, minevanja, smrti, navezanosti, naključij, možnosti itn. Knjiga, ki jo začneš brati s svinčnikom v roki, saj v njej želiš podčrtati citat ali dva, nato pa ga razočarano odložiš, saj ti postane jasno, da bi najraje podčrtal celo knjigo. Vrhunsko!

“Ljudje najprej vidijo nekaj, naposled pa uzrejo nasprotno. Začnejo z ljubeznijo in končajo s sovraštvom ali pa so ravnodušni in potem polni občudovanja. Nikoli nam ne uspe zanesljivo vedeti, kaj bo za nas življenjskega pomena, ne komu bomo pripisali pomen. Naša prepričanja so begotna in šibka, celo tista, za katera mislimo, da so najmočnejša. Tudi naša občutja. Ne smemo jim zaupati.”