• Z G O D B E

    DRUŽINSKI RITUALI

    Dobimo se vsak zadnji dan v mesecu, kar je ena naših redkih družinskih navad. Te se držimo kot pijanec svoje steklenice, saj vemo, da ohranja navidezno spokojnost, ki preprečuje, da bi se trezno zazrli drug v drugega. Vse imamo natančno odmerjeno, tudi teme za pogovor. Če se ta pojavi, se plete okrog malenkosti – kako sočen in primerno pečen je zrezek, kako lep je vrt in kako izvirni pogrinjki. Če ne govorimo o tem, navadno molčimo in poslušamo zvok nožev, ki režejo v meso, vilic, ki nabadajo, žlic, ki se potapljajo globoko pod površje. Vmes dvigamo kozarce. Eni večkrat od drugih. Temu ne namenjamo posebne pozornosti, podobno kot ostalim posebnim…

  • Z G O D B E

    ITI NAPREJ

    Ker kdor ne hodi naprej, se pomika nazaj, sem doumela nekaj dni potem, ko je povedal, da odhaja, da mu ni več mar, za naju, zame, za vse, kar sva ustvarila, za vse, kar sva dala čez, za dve stanovanji, v katerih sva živela, za najina psa, ki sva si ju želela, za krožnike, s katerih sva jedla in so se v tem času že postarali, pogršali, postali so mi neverjetno podobni, je najbrž mislil, ko je jedel z njih. Ko jih je dobil, so bili tako sveži, tako lepi, tako svetleči in predvsem – tako novi. Sčasoma so se na njih začele nabirati praske, okrušili so se, podobno kot…

  • Z G O D B E

    LJUBEZENSKI TRIKOTNIK

    Vsakič, ko je odšel, je svoje copate pospravil v omaro. V najlepših časih, ki so bili sedaj nepreklicno mimo, sem v njej dolge ure počival v udobju mehkih in dišečih šalov in puloverjev, potem pa je v moje kraljestvo nekega dne zakorakal vsiljivec in tega razkošja, ki ga nekateri pripadniki moje vrste niso nikoli deležni, je bilo nepreklicno konec. Že od prvega dne mi je bil sumljiv. Skozi vrata je stopil z energičnim, hitrim korakom, da sem skoraj pobegnil pod kavč. Prenagljeni gibi me spravljajo v zadrego, toda nisem se dal – on je vstopil v moje domovanje, mi je švignilo v misli, in kakor da bi se istočasno tega…